Istrobeneško narečje še danes povezuje Istro v celoto

V istrskih obmorskih mestih še danes kuhajo v kužinah, kot pravijo kuhinji v istrobeneškem narečju avtohtoni prebivalci. Kje kužina postane ćuhna, kot kuhinjo poimenujejo v enem od slovenskih istrskih narečij, tudi v drugem, zajetnem dvojezičnem Istrskobeneškem jezikovnem atlasu severozahodne Istre dokazuje dr. Suzana Todorović - pred njo tega niso počeli ne italijanski ne slovenski dialektologi.

KOPER > Kužina oziroma ćuhna je seveda le eden od 488 izrazov in pripadajočih zemljevidov oziroma kart v tokratnem atlasu, od skupno 1525 pojmov, ki bodo prihodnje leto zajeti v treh atlasih. Dialektologinja dr. Suzana Todorović je raziskala in v drugi del zajetnega dvojezičnega Istrskobeneškega jezikovnega atlasa severozahodne Istre2 - Atlante linguistico istroveneto dell Istria Nordoccidentale 2 umestila izraze za števnike in opisne pridevnike, čas in koledar, življenje, poroko in družino ter hišo in posestvo.

“V atlasu so zajeti obmorski kraji z neposrednim zaledjem, kjer domačini ohranjajo istrskobeneško narečje oziroma ga avtohtono govorijo,” pove dialektologinja, ki želi popraviti dolgoletno zmoto slovenske dialektologije. “Kje vse domačini govorijo istrskobeneško, je bilo donedavna sicer med govorci tega narečja znano, a na področju dialektologije nikoli izrečeno in jasno določeno, kot bi moralo biti od prve raziskave, ki se je ukvarjala s slovansko-romanskim stikom,” doda v upanju, zapisanem tudi v knjigi, da bo nov Slovenski lingvistični atlas 3, ki je tik pred izidom, to popravil.

Suzana Todorović,

dialektologinja

“V istrskih mestih so istrobeneščino govorili vsi do konca druge svetovne vojne. Za avtohtono prebivalstvo je bil materni, za priseljence pa poslovni jezik, nekakšna takratna angleščina.”

Osnova za atlas je zemljevid, ki ga je leta 2015 objavila v knjigi Šavrinsko in istrskobeneško besedje na Piranskem. “Tam sem prvič poudarila, da na zemljevidu slovenskih narečij obmorski kraji ne bi smeli biti umeščeni na zemljevid slovenskih narečij, kjer piše, da naj bi tu Istrani govorili šavrinsko in rižansko podnarečje, torej slovensko istrsko narečje, kar od svoje prve objave z dokazi zavračam. Tako označevanje namreč nima nobene podlage pri terenskih raziskavah. Nihče od slovenskih dialektologov še ni raziskoval v slovenski Istri, da bi res prišel do podatkov o obstoju slovenskega istrskega narečja v obmorskih krajih slovenske Istre. Tudi italijanska dialektološka stroka se temu območju ni posvetila celostno. Obstaja nekaj izdaj, ki pa se ukvarjajo zgolj z govorico svojega kraja, denimo slovar izolske govorice Silvana Saua ali pa piranski Le perle del nostro dialetto,” pove raziskovalka, ki ji je terensko delo v izjemno veselje.

Hvaležna je avtohtonim govorcem

Tovrstne atlase namreč običajno pripravljajo ekipe raziskovalcev, ki podatke na terenih zbirajo s pomočjo študentov, Suzana Todorović pa je sama opravila terenske raziskave, se pogovarjala z narečnimi govorci, zbirala narečno gradivo in ga tudi zapisovala. Nadvse hvaležna je prav več kot 50 narečnim govorcem, ki so prijazno sprejeli povabilo.

Eden od pomembnih ciljev atlasa je razmejitev slovenske Istre na območje, kjer Istrani govorijo istrskobeneško narečje, ki sodi v skupino italijanskih beneških narečij, ter na območje, kjer govorijo samo istrsko slovensko narečje oziroma njegovi podnarečji. “Lahko bi rekli, da istrskobeneško narečje tudi ni avtohtono, saj sodi med kolonialne govore, ki jih je vpeljala Beneška republika v času svoje nadvlade. V obmorskem delu Istre so nekoč govorili le istrsko romanščino, istrski jezik, ki se je razvil neposredno iz latinščine. To je bila govorjena latinščina tega prostora, ki je k nam prišla v času romanizacije, potem pa so v času Beneške republike kraji, ki jih je ta nadvladala, sprejeli nov jezik, beneško italijanščino, a se je istrsko obarvala ...”

Poudari, da v Kopru, denimo, ni slovenske koprske narečne govorice, prav tako ne v Izoli ali Strunjanu: “Lepota tega raziskovanja je, ko odkriješ, da v istem kraju soobstajata obe narečji.” Poleg obalnih mest, Kopra, Izole in Pirana, je vključila še kraje, kjer soobstajata obe narečji, denimo Hrvatine, Dragonjo ali pa Bertoke, ki so tako imenovane kontrolne točke, do kod istrskobeneško narečje še sega. Tu so še Sečovlje, kjer je ugotovila, da izrazje nekoliko odstopa od istrskobeneškega v Piranu, ter Dragonja in Šared, kjer je narečni govor večinoma že slovenski. “Buje in Milje, ki sta seveda izven slovenskih meja, sem umestila v atlas, ker sem s tem želela opomniti, da narečne meje ne sovpadajo vedno z državnimi,” pravi. Posebej pa poudari, da so vsa narečja, ki jih govorijo v Istri, omejena na nacionalne prostore oziroma : “Le istrobeneščina povezuje vse tri države, ki si danes delijo Istro, in prav to narečje Istro združuje, kot bi bila brez meja, saj to narečje govorijo na Hrvaškem, v Sloveniji in Italiji. Ko se bo narečje izgubilo, bo izgubljen pomemben del preteklosti in kulturne dediščine tega prostora.”

Istrska angleščina

“Za avtohtono prebivalstvo je bil materni, za priseljence pa poslovni jezik, nekakšna takratna angleščina, istrski sporazumevalni jezik, ki so ga govorili v mestih do konca druge svetovne vojne,” še poudari raziskovalka, ki je močan vpliv istrobeneščine na slovenska istrska narečja - ta so bogata z romanskimi izposojenkami -, dokazovala v svojem doktoratu.

Pri izdaji atlasa so tudi tokrat združili moči Italijanska unija, Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper ter koprska knjigarna in založba Libris, ki je založila tudi pred domala natančno mesecem predstavljeno znanstveno monografijo Narečje ter ljudsko glasbeno in plesno izročilo v Dekanih z okolico; Suzana Todorović jo je pripravila z Marinom Kranjacem. Atlas je že njena 14. publikacija v sedmih letih. “Tako je, ko strast ne postane poklic, temveč ostane konjiček,” se zasmeje energična Koprčanka dalmatinskih korenin, zaposlena kot izredna profesorica na Pedagoški fakulteti v Kopru. Tretji del atlasa je že na poti ...

---