Smo v nevarnosti, da bomo jedli le še krompir?
Slovensko kmetijstvo, tako je videti, je kar naprej na razpotju. V minulih letih je bilo veliko zamisli, kako pospešiti njegov razvoj, kako ga pomladiti, kako zagotoviti višjo samooskrbo, kako zaustaviti opuščanje kmetij in zaraščanje kmetijskih površin ter s tem ohranjati podeželje in njegovo kulturno krajino, kako se upirati trgovskim in gradbenim lobijem, kako osvoboditi kmete pretirane birokracije, kako doseči ravnovesje med velikimi, plantažnimi pridelovalci in družinskimi posestvi … Veliko zamisli je bilo, skratka, kako v kmetijstvu ločevati zrnje od plev in mu dati veljavo, ki se bo izkazovala zlasti v tem, da bo na domačih mizah čim več zdrave, čiste in poštene hrane, kot moramo, ne enkrat za vselej, temveč vsakič znova ponavljati za Carlom Petrinijem.
Ministrica Aleksandra Pivec je na več področjih korenito zaorala in potegnila kar nekaj novih brazd, a je njen plug, podobno je bilo pravzaprav že z njenim predhodnikom Dejanom Židanom, otopel na politični jalovini. Naloge in usmeritve ostajajo iste, konec koncev je sedanji minister Jože Podgoršek funkcionarsko kariero začel kot prvi varuh odnosov v prehranski verigi na predlog Dejana Židana, pri Aleksandri Pivec pa je bil državni sekretar.
Sporočilo o tem, zakaj kupovati in jesti hrano s slovenskih njiv, naj bo jasno in nedvoumno, saj potem tudi cent ali dva ne bi smela biti problem.
V slovenskem kmetijstvu se srečuje veliko interesov. Državni interes je prehranska varnost in trajnostni razvoj podeželja, za kar je potrebno vitalno kmetijstvo, interesi kmetov pa so bili v ospredju pred dobrim tednom dni, ko je šlo za to, kdo bo v prihodnjih letih vodil Kmetijsko gozdarsko zbornico Slovenije: Marjan Podobnik ali Roman Žveglič. V drugem krogu volitev je uspelo slednjemu. Žveglič je doma iz Posavja, kjer ima hribovsko kmetijo, a je bil veliko tudi naokrog, saj je že več kot dve desetletji izpostavljen kmečki sindikalist, krajši čas je bil nadomestni poslanec, tako kot Marjan Podobnik pa je bil med ustanovitelji Slovenske ljudske stranke. Podobno kot vsi drugi kmetje, ki pridejo do javne besede, tudi Žveglič opozarja na (pre)nizke odkupne cene kmetijskih pridelkov, ki so letos še padle, zato marsikdo ni pokril niti proizvodnih cen. Najbolj črna grožnja, ki izhaja iz zdaj že dolgo kroničnega stanja, je morebitno opuščanje kmetijskih zemljišč.
Žal pa nizke odkupne cene ne pomenijo nižjih maloprodajnih cen, ki so na slovenskem tržišču še vedno ključni dejavnik pri odločanju za nakup. Znano je, da največji trgovci in drugi kupci kmetijskih pridelkov po eni strani pritiskajo z grožnjo o odkupu cenenih pridelkov vprašljive kakovosti na tako imenovanem odprtem trgu, po drugi strani pa v strukturi maloprodajne cene pridelava in vse v zvezi njo niti slučajno nimajo ustrezne veljave. O tem veliko vesta tako Žveglič kot Podgoršek, ki se je kot varuh v precejšnji meri ukvarjal prav s te sorte neskladji.
Ne Žveglič ne Podgoršek nista delala rompompoma ob zasedbi funkcij. Za oba pravijo, da veliko vesta o kmetijstvu in kmetijski politiki, torej tudi o pasteh, v katere so se v minulih letih ujele številne zamisli za boljši položaj slovenskega kmeta, boljšo samooskrbo ter transparentno in čim krajšo pot od njive do krožnika. Spomladansko zaprtje je razgalilo pomanjkljivosti, med njimi zlasti nizko samooskrbo na nekaterih najpomembnejših področjih, slabo terminsko načrtovanje, zaradi katerega je, denimo, šlo pod plug na desetine ton solate, in nezmožnost podaljševanja sezone domače pridelave, ker je v Sloveniji pač malo rastlinjakov, ki jih država zdaj pospešeno financira. Za izboljšanje stanja bo potreben sistemski in dolgoročni pristop. Pa ne zato, da bi se odrinilo odgovornost nekam v nedoločno prihodnost, temveč zato, da se jutri, če nas doleti še kaj usodnega, ne bomo lakoti izogibali zgolj s krompirjem. Grožnja o ozki izbiri se ne zdi nemogoča tudi zato, ker je virus zdesetkal brigade sezonskih delavcev tako na njivah v Sloveniji kot drugod po Evropi.
Če je kriza, tako koronska kot politična, spet in še bolj razgalila stanje v slovenskem kmetijstvu, pa prispeva k temu, da se je na razpotju treba odločiti. V partnerstvu za kakovostno in vitalno slovensko kmetijstvo, kar je seveda edina prava smer, smo tudi potrošniki. Sporočilo o tem, zakaj kupovati in jesti hrano s slovenskih njiv, naj bo jasno in nedvoumno, potem tudi cent ali dva ne bi smela biti problem.