Gre za vprašanje zaupanja

Naj teoretiki zarot oprostijo: novi koronavirus obstaja. In ljudje umirajo. Lahko da ne neposredno zaradi njega, ali pa, nedvomno pa pri tem sodeluje. Morda so apokaliptični scenariji, s katerimi grozijo nekatere vlade, prenapihnjeni, morda podcenjeni. Morda virus ni tako nevaren, kot hočejo nekateri predstaviti, morda je še bolj. Mnenja strokovnjakov niso vedno enotna. A trditi, da epidemije ni in da je neumnost, ki si jo je izmislil kdor si bodi že, odvisno od teoretika zarote, je pa res kapitalna neumnost. Pika.

Ostaja torej dilema, kako se z njo soočiti. V zrelih družbah naj bi veljalo, da nosilci oblasti pravočasno pretehtajo možne ukrepe, ki upoštevajo krhko ravnovesje med skrbjo za zdravje in življenje državljanov in omejevanjem svoboščin, in se odgovorno, s tehtnim premislekom odločijo, katere bodo uvedli. Predvsem pa jih na spoštljiv, razumljiv način z vsemi pojasnili predstavijo državljanom. Prav od njihovega ravnanja in zaupanja v to, da oblast ravna kar se da strokovno in z najboljšimi nameni, je odvisno, ali bodo ukrepe, takšne ali drugačne, spoštovali in bodo ti uspešni. V temelju gre namreč vedno za vprašanje zaupanja.

Oblast, ki državljane obravnava kot otroke, ki jim je treba deliti bonbončke in zaušnice, do njih ne kaže prav velikega spoštovanja.

Pri nas imamo v zadnjem času spet repliko vojnega stanja. Vlada odloke z vedno novimi omejitvami, od policijske ure do prepovedi prehajanja občinskih meja, sprejema z danes na jutri, pod noč, tik pred vikendom ali sredi njega, premier jih po novem čivka kar prek twitterja, pojasnila so tako zmedena, da se o njih ne znajo zmeniti niti tisti, ki jih sporočajo, vodja NIJZ iz same utrujenosti bencin toči brez maske, ministra za zunanje zadeve in javno upravo na izide testa na covid-19 ne čakata v samoizolaciji ... Odnos do državljanov je podoben vzvišenemu avtoritarnemu očetu, ki žuga mulcu: če ne boš priden, te bom kaznoval. Vsak dan bolj. Zakaj? Ker sem jaz tako rekel.

Oblast, ki lastne državljane obravnava kot nebogljene otroke, ki jim je treba izmenično deliti bonbončke in zaušnice, do njih ne kaže prav velikega spoštovanja. Zato ne preseneča, da ji kljub bistveno več okužbam kot spomladi, marsikdo ne verjame, zaupa in, odkrito ali prikrito, kljubuje. Tudi pri tistih ukrepih, ki so že po kmečki logiki smiselni. V vojni, če že po nepotrebnem govorimo o njej, pa je čisto vsaka žrtev ena žrtev preveč.


Preberite še


Najbolj brano