70-letni Mef bo danes odigral 70 pesmi

16. oktobra 1950 se je rodil v Postojni, živi v Izoli, je novinar, kantavtor, organizator, neštetokrat nagrajen besedilopisec, njegovi so Pogum, Portorož 1905, Dober dan, Amerika, Tina, Anita, Senca, Poišči me, Veter z juga, Lahko noč, Piran ... “Jaz sem sanjal, da sem mlad,” v eni svojih pesmi prepeva Drago Mislej - Mef. Ki je danes mlad 70 let.

Drago Mislej - Mef Foto: Andraž Gombač
Drago Mislej - Mef Foto: Andraž Gombač
Začniva z najnovejšim v vaši ulici: spet odprtim Bifejem pri Kralju in džuboksom, ki se oglaša v njem.

“Čas je res krasen za otvoritev bifeja: korona, konec poletne sezone, grozno vreme ... Ampak odprli smo ga iz varnostnih razlogov, ne ekonomskih. Preprečiti smo želeli, da bi dobili lokal, ki bi nam skvaril imidž ulice.”

Kulturne ulice, kjer so doma glasba, likovna umetnost, literatura ...

“Tako je. Deset, petnajst let smo ustvarjali to atmosfero. Če bi prišel gostinec, ki o tem nič ne ve, bi lahko trčili različni filozofiji, na koncu ne bi bil nihče zadovoljen. Zato smo mlajšega sina tako rekoč prisilili, da se je prijavil. Zanimivo, da se je najemnina podražila za sto odstotkov, z utemeljitvijo, da gre za elitno lokacijo.”

Drago Mislej - Mef, kantavtor

“Na novem albumu bodo zelo raznolike pesmi, od nekoliko bolj veseljaških, ob katerih je mogoče peti, do takih, za katere celo moja sinova pravita, da so bolj v stilu njune generacije. Očitno sem preveč poslušal Radioheade.”

To vam je lahko samo v čast - v zadnjih letih ste poskrbeli za ugled svoje ulice.

“Super, sami sebi smo dvignili ceno! Nekoliko smo tudi spremenili koncept: včasih je bila to ribiška gostilna. Ribičev je bilo zmeraj manj, pa je postal lokal za delavce, na koncu za tiste, ki nimajo dela, zato imajo več časa ... Zdaj smo ga skušali prilagoditi programu, ki ga ustvarjamo v ulici, tudi lokalu dati pridih meščanskega v dobrem smislu, urbanega. To seveda takoj pomeni, da deci vina ne stane več pol evra. Zdaj kozarec dobrega vina stane evro in deset centov. To bo seveda odbilo nekaj starih strank in pritegnilo nove ... Ne vemo, kaj bo, bomo videli.”

(foto: Andraž Gombač)

“Poslušam odzive na nove ukrepe - takoj se oglasijo iz frizerskih in masažnih salonov, fizioterapevtskih ambulant, fitnesov ... V kulturi pa je pod vprašajem celotna gospodarska panoga! Mnogim je bila odvzeta možnost kakršnegakoli dela in zaslužka.”

Ime Bife pri Kralju, slavno po zaslugi stare pesmi, ostaja?

“Ostaja, pa čeprav Kralja tu ni že dolgo. Pesem je nastala zaradi stave. Tu sem se z Danilom Kocjančičem dobil dva dneva pred iztekom razpisa za Melodije morja in sonca. Pogovarjala sva se, ali bi kaj prijavila. Bila sva sama, ob naju pa samo še Marino Kralj. Predlagal sem, da narediva reklamo za to gostilno. Marino je rekel, da naju bo častil en teden, če prideva na festival. Danilo ga je vprašal, kaj bo, če zmagava. 'Če zmagata, vaju bom častil eno leto!' je rekel Kralj. Lotil sem se besedila, prepisal sem napise, obešene po gostilni: prepovedano je pljuvanje na tla, pisanje po zidu, petje v zboru, karte in mora. V uri, uri in pol sem napisal besedilo, Danilo je šel z njim domov, napisal melodijo ... in sva zmagala!”

Je Kralj držal besedo?

“Je, kakih štirinajst dni. Potem je obupal, ker je Danilo dosledno unovčeval stavo. Jaz sem pijačo popil prvi dan, Danilo pa se je vsak dan pripeljal iz Kopra s kolesom ... Kralj je spoznal, kako drago ga stane stava. (smeh) Je pa dobil pesem, ki je ostala in smo jo srečevali še drugod. Nekoč sem med vožnjo na Ptuj zagledal napis: Dobrodošli v Bife pri Kralju! Tudi naš novi lokal seveda ohranja to ime.”

Novost pa je džuboks.

“Džuboks sem imel več let, starega Wurlitzerja, mislim da tistega, ki je nekoč stal v restavraciji na Kozini. Ni delal, nekdo mi ga je dal, rekel je, naj kar odpeljem to ropotijo. Kar sem z veseljem storil. Igorja Ostrouško, pevca skupine Grafenberg und the Alkotesters, ki se spozna na to, sem vprašal, ali lahko džuboks spravi v red. Vztrajal je, da morajo biti vsi deli avtentični. Saj je imel prav, ampak me je to stalo precej več. Zmanjkalo mi je denarja, z obnovo sva ostala na treh četrtinah. Nedelujoči džuboks sem zatem posojal sem in tja, tudi za gledališke predstave, za njim sem izgubil sled. Pred kratkim sem pomislil, da bi sodil v bife.

(foto: Andraž Gombač)

Začel sem ga iskati, a mi nihče ni znal povedati, kje je. Spomnil se ni celo moj lastni brat, čeprav je zelo resen in odgovoren človek. Bil sem ves nesrečen, nakar so me moji nekega dne zvlekli na kosilo s sorodniki. Ko smo se vrnili, pa me je v bifeju pričakal džuboks, sicer ne moj stari. Tudi drugačen je, ampak - dela! Povedali so mi, da so mojega že januarja, ko sem začel težiti, peljali v Celje, k možakarju, ki jih baje edini pri nas še popravlja. Povedal je, da bo zanj potreboval eno leto. Tega, ki je zdaj v bifeju, je imel že pripravljenega, tako da so zbrali denar, zamenjali džuboksa, doplačali in mi pripeljali darilo za rojstni dan.”

Vse brezplačno!

Praznujete v časih, ki ustvarjalcem v kulturi niso naklonjene ...

“Poslušam odzive na nove ukrepe - takoj se oglasijo iz frizerskih in masažnih salonov, fizioterapevtskih ambulant, fitnesov ... V kulturi pa je pod vprašajem celotna gospodarska panoga! Mnogim je bila odvzeta možnost kakršnegakoli dela in zaslužka. Kako naj zdaj preživi petčlanski bend?! Saj niti medsebojne razdalje ne morejo vzdrževati. Našemu akustičnemu triu je lažje, gremo in nastopamo za dvajset ljudi, nekateri pa tega ne morejo. Skupaj z njimi so propadli osvetljevalci, ozvočevalci, izposojevalci odrov, šotorov ... celotna industrija. Še nekaj me moti. Vseskozi nas tlačijo v gospodarstvo, namesto da bi nas dali pod kulturo. Tudi Sazas je znotraj gospodarstva. Ampak od tega nimamo nič! Minister za gospodarstvo o naši panogi ni rekel nobene. Tega ne govorim zaradi sebe, ampak zaradi drugih, vidim, da ne vedo, kaj narediti. Niso vsi samostojni kulturni delavci, nekateri so odprli firme, drugače ni šlo, zaradi izdajanja računov in davkov. Niti temeljnega dohodka nimajo, zanje mi je res hudo.”

Pravzaprav se niti ne zavedamo, kakšno škodo utegne dolgoročno utrpeti naša kultura.

“Poleg se vse ne more preseliti na splet, vse ne more biti virtualno. Na splet smo se že privadili, nismo pa tam pripravljeni plačevati. Če bi ti vsakič, ko greš na facebook, z računa pobrali deset evrov, bi se pogovarjali drugače. A tja pridemo zastonj in potem še pričakujemo, da bo zastonj tudi vse drugo: glasba, koncerti ... vse.”

Kulturnike silijo, naj bodo na trgu in tam preživijo, obenem pa jim ne bi plačali za njihovo delo.

“Res je. Niti jaz nisem brez greha, ogromno muzike sem pobral s spleta. Zadnje čase sem na iTunes - na mesec plačam pet evrov, poslušam nove albume in tiste, ki so mi res všeč, naročim, kupim. Zdaj sem naročil novo vinilko Matta Berningerja, ki bo prav na moj rojstni dan izdal nov album.”

Njegov bend The National ste gostili pred 15 leti ...

“... v Shoto klubu, na festivalu Mediteran, tik preden so postali slavni. Kakih 70 poslušalcev je prišlo na koncert. Zdaj bi stali stokrat več. Če se prav spomnim, so takrat stali tisoč evrov.”

Novi album, drugi del

Kupujete albume drugih - kdaj pa bomo dobili novega vašega?

“Veliko pesmi je že pripravljenih. Album bo nadaljevanje prejšnjega Ma ne že spet ... Mef. Obljubil sem dvojnega, a nisem imel živcev zanj, raje sem šel v dva. Na novem bodo zelo raznolike pesmi. Nekatere so nekoliko bolj veseljaške, na primer Razbijmo ta dan, o tipu, ki mu je žal, ker je na glas govoril, da je nima rad. Pesem Sputnik govori o tipih, ki odpotujejo iz svojega zaspanega mesta, na lepem pa pred njih na cesto strmoglavi Sputnik. Tu bo še prepesnitev komada The Story of an Artist pokojnega ameriškega kantavtorja Danila Johnstona, o igralcu, ki na stara leta ne dobi več vlog. Ob nekaterih pesmih bo mogoče peti, bodo pa tudi take, za katere celo moja sinova pravita, da so bolj v stilu njune generacije. Očitno sem preveč poslušal Radioheade. To so pesmi s čudnimi akordi, nimajo refrena ... lebdeče pesmi.”

Kako boste praznovali 70. rojstni dan?

“Sem zagovornik zdrave pameti. Nočem riniti v množico in se poljubljati z vsakim, obenem pa niti zganjati panike. Žena mi že en teden pravi, da se tako boji mojega rojstnega dneva, ker se bom spet z vsemi objemal in poljubljal. Ampak skrival se niti ne bom. Kaj naj naredim? Ker zdaj ne smeš narediti niti zakuske, sem pomislil, da bi gostom razdelil suhe obroke, kot v vojski. Ampak sem izračunal, da vojska ni poceni. Zato sem se odločil, da bom na svoj 70. rojstni dan odigral 70 pesmi. To ne bo koncert. Morda bom igral v galeriji na naši ulici, kjer me bo lahko hkrati poslušalo le nekaj obiskovalcem, s seznama bom črtal že odigrane pesmi ...”

Na eni strani ulice bo torej pravi džuboks, na drugi pa živi?

“Raje živi džuboks kot pa spomenik, h kateremu se hodijo klanjat.”


Najbolj brano