V supri je na prvem mestu vozniški užitek

Japonska znamka danes večino svojega truda usmerja v zniževanje emisij in v razvoj hibridno gnanih modelov, kljub temu pa niso pozabili preteklosti. Zato so v tej luči, na nekoliko drugačen način, nadaljevali zgodbo enega bolj zanimivih športnih avtomobilov te znamke.

O njem je bilo v preteklih dveh oziroma treh letih, ko je Toyota začela nekoliko bolj intenzivno komunicirati z javnostjo, napisanega ogromno. Japonci so si v svojih floti zelo želeli imeti športni avtomobil.

Supra ni novo ime. Obstajalo je že od leta 1978, takrat še s pripeto oznako celica, do leta 2002, ko so jo upokojili, pa so nastale štiri generacije. Zadnja, A80, je največji sloves dosegla v filmski akciji Hitri in drzni. Pri Toyoti so dolga leta iskali načine (prvi obrisi so se kazali že leta 2007), kako bi prišli do takšnega športnika, a so bili vsi načrti, ki so jih imeli Toyotini vrhovni poglavarji na mizi, neuspešni. Zakaj? Ker so razvojni stroški segali v nebo, na drugi strani pa zaslužka ni bilo na obzorju. Naposled so le našli partnersko vezo z Bavarci in v luči zniževanja stroškov začeli z razvojem pete generacije supre. Pravzaprav so usmerili fokus zgolj na kupejevsko obliko in ta del opravili z odliko.

Tehnični podatki

Dimenzije (D/Š/V): 4379 mm, 1854 mm, 1294 mm

Motor: trilitrski šestvaljni bencinski motor z 250 kW (340 KM)

Navor: 500 Nm pri 1600 vrtljajih

Gume: 255/35/R19

Posoda za gorivo: 52 litrov

Cena: 77.900 evrov (z dodatno opremo 81.400 evrov)

Na cesti je zelo opazna

Japonski oblikovalci so uspeli kreirati zares brutalno zunanjo obliko, ki bo še lep čas odmevala v avtomobilski industriji. Široki boki, dolg nos, nikakršnih ostrih linij, vse skupaj začinjeno z 20-palčnimi platišči in z dvojno izpušno cevjo, na kateri je vgraviran logotip slovenskega podjetja Akrapovič.

Vpogled v drobovje pokaže, da je avto grajen na BMW-jevi platformi CLAR, ki mu poleg vseh naprednih tehničnih rešitev prinaša še idealno razporeditev teže 50:50, kar se med zavoji nedvomno zelo pozna. Supra je razvita kot kupe, s parom vrat, majhnim 290-litrskim prtljažnikom, nizkim težiščem, opremljena pa je z zmogljivim bencinskim šestvaljnikom. Trilitrski twin turbo z BMW-jevo oznako razvija spodobnih 250 kilovatov (340 KM) in kar 500 Nm navora, celotna zaloga moči pa se preko osemstopenjskega samodejnega menjalnika prenaša na zadnji kolesni par.

Supra je kupe v pravem pomenu besede. Dva športno-udobna sedeža, nizko sedenje, utesnjen občutek in napredna digitalizacija, ki so jo razvili Bavarci. Japonci so prispevali le svoj logotip. (foto: Peter Pirkovič)

Jasno, možno je v celoti izključiti delovanje elektronske podpore in z nekaj “drifterskega” predznanja s supro brez težav narisati zelo jasen podpis na asfaltu. Bolj mi je bil všeč občutek, kako božansko prede šest valjev pod sprednjim pokrovom, ki skupaj s slovenskim izpuhom ustvarjajo izjemno zvočno kuliso (+ 2,2 kW in 7,4 Nm). Brez pokanja. Tega v zelo dobro izolirani potniški kabini ni tako zelo slišati, zato so mi informacije o tem dajali drugi. Mnogi z zelo jasnimi kretnjami.

4,37 metra dolga ter dobro tono in pol težka supra je na cesti kot ostro nabrušena britev. S filigransko natančnostjo vstopa v zavoj in iz njega odpelje brez posebne drame. Na volanu malce občutimo težo avtomobila, a ta kljub dinamični vožnji ostaja dovolj miren. Tudi zaradi aktivnega diferenciala na zadnji osi (zapora tudi do sto odstotkov). Nenazadnje sem izjemno mirnost pri visokih hitrostih na sovozniškem sedežu občutil že lansko jesen na dirkaški stezi na Grobniku, ko sem se prvič spoznal s tem japonsko-evropskim športnikom.

Za široko odprte denarnice

Supra na drugi strani ni zgolj tipični športnik, ki ga je potrebno gnati na vsakem koraku. Je tip avtomobila, s katerim se lahko pelješ v zelo umirjenem ritmu. Na izlet, v mesto na kavo ali na poslovno srečanje. Z 52-litrsko posodo za gorivo in povprečju z nekaj več kot desetimi litri popitega bencina bodo postanki na bencinskih servisih sicer nekoliko pogostejši, a tisti prijeten občutek za volanom, kar ne izgine. Ne bom posebej izpostavljal, da v notranjosti vse diši po bavarski znamki, ker temu v času druženja nisem namenjal posebne pozornosti.

Zelo strnjeno lahko pod črto zaključim, da je vse na svojem mestu, vse na dosegu voznikove roke in tako kot v pravem kupeju mora biti. Utesnjeno in nizko. Ni ne prvi in ne zadnji avtomobilski križanec, ki se je zgodil. Teh bo v prihodnje še več, saj so zlati časi, ko je ta segment vozil dosegal višjo priljubljenost, že davno mimo.

Gledano s pozitivne strani to pomeni, da ta segment še ne bo izumrl. A če so pri Toyoti uspeli znižati razvojne stroške, to nikakor ne pomeni nižje cene. Supra je navsezadnje odličen izdelek, ki bi lahko omrežil velik krog ljubiteljev, a danes dobiti kupca, ki bo odštel več kot 80 tisočakov (upoštevan tudi izpuh Akrapovič - 3500 evrov), ni več tako zelo lahko.

---