(Za)upanje naše vsakdanje
Zaupanje in upanje se mi kljub podobnemu zvenu nikoli nista zdela pretirano sorodna pojma in ju nisem nikoli dajal v isti koš. Ne nazadnje, upanje menda umre zadnje, zaupanje gre pa običajno zelo hitro rakom žvižgat.
Upanju in zaupanju podobno zvenita tudi upnik in zaupnik, a tudi v tem primeru me podobnost ni nikoli prepričala. Upnik pravzaprav ne upa, upnik terja. Zaupnik sicer tudi ne upa, a tudi ne terja. On preprosto molči. In kdor molči, desetim odgovori, ali kako že pravi znani ljudski pregovor. Morda tudi več kot desetim. Da več kot desetim, najbrž meni tudi Vasko, minister za Blejski otok, kulturo in veščino molka. Pravzaprav bi imel človek lahko občutek, da je vse od oblikovanja vlade, ob zori koronske dobe, deloval v nekakšni klavzuri ali celo ilegali. No, do pred kratkim, ko se je ves samovšečen in pomemben, da je le kaj, v Bergantovih odmevih razgovoril o aktualnih kužnih časih in o tem, kako kulturnikom pravzaprav nič ne manjka. Da pač malo pretiravajo.
Upanje ni problem, zaupanje je. Zaupanje izvoljenim predstavnikom ljudstva. Nenačelnost večine je v zadnjih nekaj mesecih dosegla tako raven, da je postala naravnost pregovorna.
Tako kot najbrž pretiravajo Andrejevi nevladniki, pa Alešev policijski sindikat in seveda Janezovi petkolesarji. Ministri rešujejo življenja in gospodarstvo ter pomagajo svojim prijateljem v težavah, ljudje pa si vzamejo čas in protestirajo. Res nekoliko pretirano. Pač pa je pretiravanje zelo mil izraz za to, kar se gre Ljubljanska nadškofija. Ta najbolj zagnana in nenasitna enota depandanse Vatikana na tradicionalno bogaboječi strani Alp še kar goni svojo in lakomno steguje roke proti Dolini Sedmerih jezer, slapu Savica, obali Bohinjskega jezera, Viševniku in kaj vem še čemu.
Niso dovolj tisoči hektarov Pokljuških gozdov, odškodnine, Blejski otok in tudi ne sredstva davkoplačevalcev za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje božjih služabnikov. Ob polnih ustih skromnosti in ponižnosti. No, ker upanje umre zadnje, se ga še vedno lahko oklepamo in čakamo, da bo dežela na okradeni strani Alp enkrat končno prišla k pameti in jih postavila na trdna tla.
Upanje ni problem, zaupanje je. Zaupanje izvoljenim predstavnikom ljudstva. Nenačelnost večine je v zadnjih nekaj mesecih dosegla tako raven, da je postala naravnost pregovorna. Sodelovanje v vladi, ki jo vodi tisti, s katerim ne bi nikoli sodelovali, glasovanje o ukinitvi dopolnilnega zavarovanja in o novem ustavnem sodniku, pa preklicani nepreklicni odstopi in onegavljenje okrog nedeljskega zaprtja trgovin. Da veščine molka, ki jo prakticirajo koalicijske stranke ob izpadih z depešami, dopisi Evropski komisiji, ob sovražnem in strupenem čivkanju ter ob podpori Alešu, ministru za svoje in Janezove notranje zadeve, niti ne omenjam. In to so zgolj najočitnejši razlogi, zaradi katerih je upanje morda še prisotno, zaupanje pa niti slučajno. Kakšno zaupanje neki, če nejeverni Tomaž, minister za zdravje in upokojenske zdrahe, govori nekaj, vladni govorec Jelko pa brez dlake na jeziku (no, če se malo pošalim, jih prav veliko ne premore niti na drugih delih glave) javno pove, da govori neumnosti.
Kakšno zaupanje neki, če Janez, prvi med ministri, govori o procesu izločanja storitvenega sektorja iz enotnega plačnega sistema, Boštjan, minister za javno upravo in mobilne aplikacije, pa ne zna pojasniti, kdo ali kaj je ta storitveni sektor. In potem so tu še ministrska pohajkovanja in druženja brez mask, odpornost na okužbo, ki ti jo prinese lastništvo počitniške hiše ali plovila na oni strani meje, pa povečana kužnost virusa po dvaindvajseti uri in trideset minut in še kaj. In potem se čudijo in oštevajo, če koronske ukrepe narod na nezaupljivi strani Alp jemlje nekoliko z levo roko. Pa bi jih najbrž z levo in desno, če bi le imeli občutek, da (ne)odgovorni vedo, kaj delajo.
Da ne bo pomote, daleč od tega, da bi menil, da je zadeva z virusom preprosta in lahko obvladljiva. Obratno, prepričan sem, da bo krojila naše življenje še kar nekaj časa in tudi zato bi bil sila dobrodošel občutek, da izvoljenim lahko zaupamo. Da vedo, kaj počnejo. A kakor bi rekli naši nekdanji sodržavljani, “prošla baba s kolačima”. Janezova “combricola” preprosto deluje tako, da ni za nikamor. Za ene člane smo to že vedeli, saj smo jih že videli na delu, drugi so se pa v pravi luči pokazali v zadnjih mesecih. No, če trenutno javno mnenje kaj velja, potem se prav dolgo ne bodo kazali.
Možnosti sta najbrž dve - kimavost in molčečnost potrditi z ustrezno strankarsko člansko izkaznico ali pa končati na smetišču politične zgodovine. Vse drugo je malo verjetno, tako kot je malo verjetno, da bo prihodnji teden na razpolago cepivo proti covidu-19.
In, če smo že pri prihodnjem tednu ... V petek, devetega oktobra, bi osemdeseti rojstni dan praznoval John Lennon. Bi, če ga ne bi pred štiridesetimi leti, za pet minut slave, ustrelil neznanec po imenu Mark David Chapman. Upanja, da bo morda le preživel, je bilo konec že ob prihodu v bolnišnico. So pa seveda preživele njegove pesmi. Tudi tista z albuma “Imagine”, v kateri pravi, da ima več kot dovolj poslušanja in branja laži in zavajanj živčnih, kratkovidnih in omejenih hinavcev, nevrotičnih, psihotičnih in pokvarjenih politikov. In da bi rad samo resnico. “Just give me some truth!” Morda bi si jo pa fantje z Gregorčičeve in njihovi podporniki na Šubičevi tu in tam zavrteli. Mislim sicer, da se jih ne bo prijelo. A kot bi rekel Bondov James, nikoli ne reci nikoli.