“Pa kak zdravnik je ta, ki ne najde nobene bolezni?!”

Poklicala me je neznana mi gospa, naša naročnica, in povedala, da ni zadovoljna z vsebino časopisa: v njem je odločno preveč kulture, črne kronike, športa, politike, novic iz sveta zabave in še marsičesa. Popraskal sem se za levim uhljem in jo pobaral, česa je potemtakem premalo. “Zdravja!” je pribila. “Veste, starejši radi beremo o zdravju.”

Pustimo ob strani pomislek, da je to vsekakor diskutabilno, kakor pravimo z lepo slovensko besedo, ne moremo pa mimo dejstva, da bi težko več poročali o zdravju in bolezni, preventivnih ukrepih in okuženih, kakor poročamo te čase. Ampak odločil sem se, da ustrežem cenjeni bralki, ki je naredila prav, da je poklicala in povedala, kje jo čevelj žuli - in kakor sem ji povedal že po telefonu, upam, da ne bo poiskala drugega čevljarja.

Nekateri so rekli, da se je odrešil. Drugi še danes žalujejo in mrmrajo, da bi bil to spopad, kakršnega naša vas še ni videla: on versus korona. Meni pa se zdi, da je umrl - preventivno.

Kolikor se spominjam, smo se v naši vasi vedno veliko ukvarjali z zdravjem in sploh z boleznimi, ki so kajpada botrovale neutolažljivi žalosti in ponajvečkrat sprožale jok - a včasih tudi smeh.

Se spomnim, kako je zakrožila vest, da sta nekega večera skupaj pila posrečena vaška originala, posebneža, kakršnih ne delajo več, naj jima bo lahka zemljica! No, takole pijeta in se pričkata, pa prvi na vratu drugega opazi nekaj sumljivega, grdo krasto. Kdove kaj bi to utegnilo biti, ej, lahko je rak, se prestrašita. Naj svoje pove še dohtarica, skleneta, ona bo že vedela in predpisala ustrezno zdravilo, če ni že prepozno, bognedaj! Molitev in obisk ambulante sta obrodila sad: potem ko si je natančno ogledala pacientov vrat, je zdravnica postavila diagnozo in uspešno zdravljenje: “Ta rak bo šel stran s krtačo in z milom!”

Posrečena je bila tudi domačinka, ki je pripovedovala, da so nekoga, bolnika s ta pravim rakom, uspešno operirali: “So rekli, da je bil njegov rak res hud. Ko so mu ga potegnili ven, je še migal s kleščami!”

Med vsemi pacienti v naši vasi pa je kraljeval on, sveto prepričan, da je strelovod za vse bolezni tega sveta. In če mu je kdo navrgel, da je hipohonder, je prav rad sprejel še to diagnozo, nobene se ni branil. Ampak zdravniki znajo biti skopi in vsakomur ne dajo, kar bi rad. Včasih bolni ne dobijo zdravja, zdravi pa ne bolezni.

On je bil še v jeseni življenja gladkih lic in gostih las, nevedni so pravili, da poka od zdravja. Bridko so se motili, bil je bolan, zelo bolan, vselej in zmeraj in vedno bolj. V rešilcu je popotoval pogosteje kakor v običajnem avtu. Nekoč se je počutil še slabše kot sicer, pa ga je zdravnica že stotič pregledala od glave do peta. Nakar je odkimala in mu povedala, da nima nobene od bolezni, znanih medicini. Zažarel je: “Aha, torej imam kako novo?!” Naslednjič se je odločil, da gre raje k zasebnemu zdravniku. Uf, kako razburjen se je vrnil. Je poročal, da je pošteno plačal in tisti mu je vzel vse mogoče vzorce in brise in tekočine, ga pretipal in preposlušal in prežarčil ... “In našel ni nič, nič!” je tolkel po mizi. “Pa kak zdravnik je ta, ki ne najde nobene bolezni?! Stran vrženi soldi!”

Nekega dne je v oštarijo zasekala vest, da ga ni več, da ga je pobralo. Za hip smo vsi obmolknili. Potem je nekdo za omizjem zagodrnjal, da zdaj pa res pretirava! Preden so poklicali grobarja, so vseeno zavrteli njegovo številko. Ko se je oglasil, se je klicatelj hitro znašel in mu povedal, da ga je želel samo pobarati, kako se počuti. Eh, kako, je zavzdihnil, slabo, zelo slabo, tista s koso že trka na okno ... Minevala so leta, tista s koso najbrž ni našla vrat.

Nedavno pa mu je nekako vendarle uspelo - umrl je. Tik pred prihodom novega virusa. Nekateri so rekli, da se je odrešil. Drugi še danes žalujejo in mrmrajo, da bi bil to spopad, kakršnega naša vas še ni videla: on versus korona. Meni pa se zdi, da je umrl - preventivno.

Včasih dvignem glaž, njemu v spomin in vsem nam na zdravje!  


Preberite še


Najbolj brano