Flamenko nežnosti

Na oder prihaja redkobesedna in energična predstava, ki gledalce želi soočiti z nasiljem in jih popeljati do moči, imenovane nežnost. 20. sezono Gledališča Koper bo v petek ob 20. uri odprla premiera Hiše Bernarde Alba, koprodukcija koprskega, novogoriškega in mariborskega gledališča v režiji Yulie Roschina.

KOPER, NOVA GORICA, MARIBOR > “Lani smo se pripravljali na jubilejno, 20. sezono, ki pa se je zaradi razmer precej spremenila. A veseli me, da sta ostali veliki koprodukciji, ena od njiju je prav Hiša Bernarde Alba,” je včeraj na srečanju z novinarji dejala Katja Pegan, direktorica Gledališča Koper, kjer je v minulih dveh desetletjih zaživelo veliko koprodukcij. “Spodbujali, pospeševali smo jih, saj koprodukcije povezujejo ljudi in prinesejo novo energijo, pa še občinstvo na več koncih Slovenije vidi predstavo.”

Hiša Bernarde Alba, ki jo je španski pesnik, dramatik, slikar in pianist Federico García Lorca napisal leta 1936, leta 1950 pa je v režiji Viktorja Molke doživela še slovensko praizvedbo v ljubljanski Drami, po besedah Katje Pegan sodi v bazen mediteranskega sveta, v katerega se že dve desetletji odpira koprski teater.

Čas za prebujenje

Po smrti moža oblastniška Bernarda Alba svojim petim hčeram ukaže osemletno žalovanje. Naj so še v cvetu mladosti ali že odcvetele, vse se morajo odpovedati stikom z zunanjim svetom in ljubezenskim sanjam. Le najstarejša se zaradi podedovanega bogastva pripravlja na poroko z najlepšim in najbogatejšim moškim v vasi, ki pa razvnema domišljijo vseh sestra ...

To “dramo žensk v španskih vaseh”, kakor je pod-naslovljena, so soustvarjalke brale “zelo na novo”, poudarja dramaturginja Ana Kržišnik Blažica: “Hiša Bernarde Alba je vseskozi aktualna, tembolj v sedanjem času, ki je revolucionaren ali morda še bolj evolucionaren. Kliče nas k premisleku o sistemu, v katerem živimo, o sistemu tisočletnega patriarhata, prevladi moškega principa, ki pa je do te mere del tako žensk kakor moških, da se ga niti več ne zavedamo.”

V času nastanka drame je bil patriarhat očiten, danes pa je prikrit, nosilci moči so domala nevidni, zato se uprizoritev sprašuje, kaj se je zgodilo z avtoriteto in kaj z nami, ki kljub vsemu še vedno pridno ubogamo norme, pravila, omejitve. “Prav z omejitvami imamo zdaj spet veliko opravka, zato je idealen čas za premislek o njih in za prebuditev iz tisočletnega sna in za prevrednotenje norm, za nov pogled na svet,” je še pojasnila dramaturginja, ki kljub razmeram ostaja optimistična: “Najtemneje je tik pred zoro, pred albo.”

Dramo v prevodu Maje Šabec sta priredili Ana Kržišnik Blažica in režiserka Yulia Roschina, ki se je med procesom osredotočila na iskanje notranje moči: “Na začetku smo ugotavljale, da se bojimo delati druga z drugo. Zato sem jih spodbujala, da se pogovarjamo in delimo zgodbe svojih mam, babic, prababic ... Sčasoma smo tako našle močne povezave z obravnavanimi vsebinami. Zatem smo se pogovarjale, kako se bomo tega lotile, kakšno odgovornost bomo prevzele kot ženske. Lorca se je v svojem času namreč ukvarjal izključno z dejstvom, da so ženske v njegovi drami ujete in nemočne. Mene pa zanima, kako bomo iz tega izstopile in kaj bomo naredile, da ne bomo več kazale s prstom na druge.”

Preplet moškega in ženskega principa

Igralke z različnih vetrov - naslovno Bernardo Alba igra Mojca Partljič, ob njej nastopijo še Marjuta Slamič, Mirjana Šajinović, Tjaša Hrovat, Eva Kraš in Nika Rozman - so med ustvarjanjem sedele v krogu. “Govoriti o ženski moči z ženskami je zelo težko. Ko smo sedle v krog, smo vzpostavile drugačno dinamiko,” pravi režiserka, ki je prizorišče zastavila kot ring, okrog katerega so sedišča.

Predstavo je ključno zaznamoval vstop oblikovalke giba Ane Pandur Predin, ki je flamenko uporabila kot sredstvo komunikacije, vezivo med glasbo, plesom in igro. “V flamenku opazujem roke in noge,” pravi režiserka. “Roke so mehke, nežne, predstavljajo ženski princip, noge pa so uprte ob tla, so prizemljene, močne, tu vidim simboliko moškega principa. Moj cilj je prepletanje obeh principov. S tem dobimo nežnost, ki pa jo pogosto razumemo narobe - to nikakor ni samo božanje. Je iskrenost. Kadar si iskren, si nežen do sebe.”

Med ustvarjanjem jo je zamikalo celo, da bi predstavo izpeljali povsem brez besed. “Besed zdaj ni veliko, ampak ravno dovolj za izpeljavo zgodbe in njen preplet z drugimi uprizoritvenimi sredstvi, predvsem z gibom in dogajanjem v tišini,” pojasnjuje. “Sicer pa se predstava spreminja iz dneva v dan in preseneča tudi nas. Izida ne poznam. Vem, kaj se dogaja na odru, a ključen je izid v gledalcu. Želim si, da bi tudi gledalec odkril rešitev v odpuščanju, spuščanju in nežnosti.”

Pri predstavi, ki bo 15. oktobra doživela še novogoriško premiero, sodelujejo scenografinja in kostumografinja Vasilija Fišer, avtor glasbe Branko Rožman, oblikovalec svetlobe in fotograf Jaka Varmuž ter drugi.

Včeraj so gledališki vodje - ob Katji Pegan še gosta iz Slovenskega narodnega gledališča Maribor, direktor Danilo Rošker in umetniški direktor Aleksandar Popovski,ter umetniški vodja novogoriškega teatra Marko Bratuš - opozorili na vse težje razmere. Za zdaj k sreči še ustvarjajo, a dolgo tako ne bo šlo, so poudarili. Sprašujejo se tudi, zakaj smejo biti gledališča zapolnjena samo do tretjine, medtem ko so gostinski lokali lahko prepolni.

---