Koroška je tudi vinorodna dežela

Koroška je srednjeevropska alpska pokrajina, ki je tesno povezana z zgodovino Slovencev. Večji del Koroške je danes v Avstriji, njen skrajni jugovzhodni del, dežela pod Peco, je v Sloveniji, majhen kos, Kanalska dolina s Trbižem do Tablje, pa v Italiji. Avstrijska Koroška je v večini hribovita in gorata dežela, a zaradi zgodovinskih povezav in bližine Jadranskega morja v svoji državi najbolj temeljito ponuja sredozemski pridih. Smeli bi reči, da Koroška, zlasti pa njeni največji mesti Celovec in Beljak, najbolj doživeto živijo koncept Alpe Jadran.

V zgodnji jeseni pred 100 leti je bilo na južnem Koroškem še kako živahno. Potekala je propagandna vojna pred plebiscitom o državni pripadnosti, ki je bil 10. oktobra 2020. Obe strani, takrat mladi povojni državi Avstrija in Kraljevina SHS oziroma Jugoslavija, sta Korošce novačili s svojimi argumenti, obe strani tudi v slovenskem jeziku.

Velesile so imele različne interese, mejo na Karavankah oziroma na Dravi. Slednjič so se dogovorili o plebiscitu. Oblikovani sta bili dve coni, južna (cona A) in celovška (cona B), v kateri bi izpeljali referendum le ob uspehu za Kraljevino SHS v coni A. Na plebiscitu je za Avstrijo glasovalo malenkost manj kot 60 odstotkov Korošcev. Južna Koroška med Dravo in Karavankami je tako pripadla Avstriji, z ugovori in trmo so uspeli le krajani Libelič, ki so bile dve leti kasneje priključene k Jugoslaviji. Burna in za Slovence težka zgodovina minulega stoletja bo v prihodnjih tednih doživljala številne interpretacije na obeh straneh Karavank, v Primorskih novicah jo bomo osvetlili v 7. valu v petek, 9. oktobra.

Med drugimi so bili na slovenskem večeru v lokalu Igorja Ogrisa (drugi z leve) v središču Celovca tudi generalni konzul Anton Novak, deželni glavar Peter Kaiser, podpredsednica Koroške gospodarske zbornice Astrid Legner, direktor celovškega turističnega urada Helmuth Micheler, veleposlanica Ksenija Škrilec in predsednik SGZ Benjamin Wakounig (z leve). (Foto: Sašo Dravinec)

Današnja Koroška je slikovita in pisana, turistom in popotnikom naklonjena dežela. Vse bolj se zdi, da so Karavanke nižje in da se utrjuje medsosedsko poznavanje, v katerem imajo slovenski rojaki na Koroškem pomembno vlogo. Klagenfurt je tudi Celovec in Schönen Tag je marsikje že Dober dan. Zakaj, se sprašuje marsikdo, narodov, ki živita drug z drugim že od vekomaj, ob preteklosti ne bi povezali tudi sedanjost in prihodnost.

Pozimi smučanje in drsanje, poleti vse ostalo

Koroška si na skrajnem zahodu najvišjo avstrijsko goro, Veliki Klek (Großglockner), deli z Vzhodno Tirolsko. Pod 3798 metrov visokim očakom je več krajev s slovenskimi ledinskimi imeni, denimo hitro topeči se najbolj turistični ledenik v Vzhodnih Alpah Pastirica (Pasterze) in pod njim vas Sveta kri (Heligenblut) z znamenito gotsko cerkvijo. V goratem delu Koroške so številna smučišča, med njimi so najbolj znana pod Velikim Klekom, pa na Mokrinah v Karnijskih alpah, na Osojščici in v Bad Kleinkircheimu. Na meji s Solnograško je še smučišče Katschberg, ki ga spretni promotorji na jug predstavljajo kot koroškega, na sever pa kot solnograškega.

Vsaj tako kot zimski, je priljubljen tudi poletni turizem v hribih, ki ga je na Koroškem mogoče kombinirati s kopanjem v katerem od številnih jezer. Belo jezero blizu Šmohorja je najvišje kopalno jezero, pozimi, ko zamrzne, pa velikansko nizozemsko drsališče, saj zaradi vse toplejših zim tamkajšnji kanali ne zmrzujejo kot nekoč in navdušenci za drsanje na ledu pridejo na Koroško. No, velika in turistično oblegana jezera so v nižinskem delu Koroške. Najtoplejše je Klopinjsko v Podjuni, ob katerem leži Škocjan, največje pa Vrbsko, na čigar vzhodnem robu se s športnimi igrišči in Minimundusom, stalno razstavo modelov znamenitih svetovnih poslopij, začenja koroška prestolnica Celovec.

Koroška jezera povezuje 340-kilometrska kolesarska pentlja, ki se na nekaterih delih pokriva s kolesarsko potjo Alpe Jadran in Dravsko kolesarsko potjo. Ta se začne pri izviru Drave na Južnem Tirolskem, od Dravograda do hrvaške meje pa poteka tudi po Sloveniji.

Od vselej je bil Celovec tržno mesto

Številni slovenski turisti dobro poznajo koroške hribe in jezera, manj pa zgodovinska koroška mesta. Največji sta deželna prestolnica Celovec s približno 100.000 prebivalci, ki je bil v nekdanji državi nakupovalna meka za prebivalce severozahodnega in osrednjega dela Slovenije, in Beljak nekoliko zahodneje, ki ima 60.000 prebivalcev.

Prva omemba Celovca je iz 13. stoletja. Mesto so zgradili plemiči Spanheim. V začetku 16. stoletja je pogorelo, takratni habsburški cesar Maksimilijan I. pa ga je podaril deželnim stanovom in obenem ukinil vse meščanske privilegije. S protestantskim denarjem je zraslo novo mesto v renesančnem slogu, gradili so ga obrtniki iz vse Evrope. Mesto se je po ukinitvi privilegijev in liberalizaciji trgovine začelo hitro širiti. Genealoške raziskave so pokazale, da je bilo v 16. stoletju mešanica ljudi iz celotne srednje Evrope. Na številnih koncih mesta so bile specializirane tržnice, o čemer pričajo imena ulic in trgov (Pekovska, Žitna, Kramarska, Seneni trg ...). Viri iz 19. stoletja navajajo, da so mešano nemško-slovensko prebivalstvo mesta oskrbovali pretežno slovensko govoreči podeželani iz celotne Koroške.

Ob četrtkih in sobotah so Jakončičevi v Celovcu

Danes je celovška tržnica na Benediktinskem trgu, nekaj korakov od osrednjega Novega trga, ki so ga pred evropskim prvenstvom v nogometu leta 2008 obnovili po načrtih dunajskega arhitekta slovenskega rodu Borisa Podrecce. Tržna dneva sta četrtek in sobota, letos so ob petkovih popoldnevih uvedli družabne dogodke ob glasbi in prigrizkih.

Zlasti ob sobotah je tržnica nadvse živahna. Stojnice so tudi po bližnjih ulicah, ponudba pa je pestra in potrjuje zavezanost mesta in meščanov konceptu Alpe Jadran. Zelenjavne stojnice imajo tako Korošci kot branjevci iz Italije, na precej koncih ponujajo domači kruh, večinoma črnega in ajdovega, nizkega in dišečega, ki najbolj tekne namazan s surovim maslom. Najdlje z juga so apulijski branjevci z njihovim kruhom, oljkami, oljčnim oljem, papričicami in paradižnikom. Zelo pestra je ponudba sladkih dobrot, od keksov prek zavitkov vseh vrst, največ je seveda jabolčnih, do pogač in biskvitnega peciva. Razstava je zares zapeljiva! Tu in tam je slišati kakšno slovensko besedo, največ pa Dober dan odmeva na stojnici Borisa Jakončiča, ki s soprogo Dragico že dobrih 16 let v Celovcu ponuja vino iz njihove kleti Moro v Vipolžah. Ob njem tudi suhe mesnine in še marsikaj, zlasti v lokalu v Poštni ulici, s katerim upravljata njuna sinova Damjan in Jan. Imenuje se, kakopak, Moro.

Boris Jakončič iz Vipolž je v Celovcu vsak teden že od maja 2004. (Foto: Sašo Dravinec)

Tradicija prodaje pridelka iz Brd je stara, sega v nekdanjo skupno monarhično preteklost. V Celovec so vozili vino, mesnine in sadje, zgodovinsko vez pa so prekinile na novo vznikle meje. Nepolne tri tedne po vstopu Slovenije v EU, 20. maja 2014, sta se Jakončičeva podala v Celovec po poteh svojih prednikov z briškimi češnjami. Od takrat gresta na pot vsak četrtek in soboto, kateri od sinov še pogosteje. Stojnica na tržnici je obenem prodajalna in vinotoč, narežejo feto pršuta, sir od katerega od primorskih sirarjev in videti je, da so si s številnimi domačini precej blizu. Kako ne, saj jim z druge strani Karavank prinašajo v vinu ujeto toplo sredozemsko sonce.

Christian Cabalier, povezovalec okusov na celovški tržnici. (Foto: Sašo Dravinec)

Duh Sredozemlja na celovški tržnici veje tudi iz lokala Kochwerstett, v katerem z mlado ekipo za dobro počutje obiskovalcev tržnice skrbi Christian Cabalier. Kuharski mojster, ki se je kalil v velikih kuhinjah mondenih hotelov in restavracij v Švici, Italiji in domači Avstriji, vodil kuhinjo v znani dunajski Cantinetti Antinori in bil precej časa tudi v Zagrebu, kjer je odprl Bistro Apetit, ki je bil v njegovem času ena najboljših gastronomskih postojank hrvaške prestolnice, se je pred leti vrnil v domači Celovec. Njegov kuharski koncept je Alpe Jadran, ob nekaj klasikah pa ponuja zelo sezonske jedi. Gre za bistro, a z domiselnimi krožniki in bogato založeno vinsko vitrino, seveda tudi z vini z obrežij Jadranskega morja.

Stik Alp in Jadrana

Še danes in jutri v Celovcu potekajo dnevi kuhinje Alpe Jadran, čez dan so na tako imenovani Okusni milji po mestu stojnice z raznovrstno ponudbo. Pobudo so pred tremi leti v sodelovanju s založnikom in gastronomom slovenskega rodu Lojzetom Wieserjem zasnovali v celovški turistični organizaciji, ki jo vodi Helmuth Micheler. Plod uvodnega leta je bila tudi knjiga Poroka okusov, ki je bila letos spomladi nagrajena na svetovni razstavi gastronomske literature.

Tudi v tretjem okusnem septembru so pomemben delež prispevali slovenski in primorski kuharski mojstri in vinarji. Tomaž Kavčič z Zemona je tako s Stephanom Vadnjalom štiriročno pripravil večerjo v Vadnjalovi Dolce Viti, najbolj sredozemskem kotičku v Celovcu. Zanimanje je bilo izjemno, saj so se morali ogromno zainteresiranim opravičiti, odmevi pa so izvrstni. Poseben slovenski večer je s številnimi ponudniki pripravila Slovenska gospodarska zveza (SGZ) v sodelovanju s Koroško gospodarsko zbornico. Prišli so ugledni predstavniki slovenske skupnosti v Avstriji, ob predsedniku SGZ Benjaminu Wakounigu in podpredsedniku Feliksu Wieserju tudi veleposlanica Slovenije Ksenija Škrilec, generalni konzul Anton Novak in koroški deželni glavar Peter Kaiser, ki je spregovoril nekaj spodbudnih besed. Za okusen večer so poskrbeli kar številčna briška ekipa, Moro in Butul iz Istre z vini, tople jedi pa sta pripravljala dva mojstra s sorodnim priimkom, Jorg Zupan iz ljubljanskega Ateljeja in Leo Suppan iz restavracije Leiten, ki stoji sredi vinogradov posestva Karnburg v enem najbolj ikoničnih krajev slovenske zgodovine, Krnskem gradu.

Koroška ima 170 hektarjev vinogradov

Celovec je, čeprav je morebiti slišati nenavadno, tudi mesto vina z vinogradi v bližnji okolici. Koroška je zgodovinska vinorodna dežela: največji razmah vinogradništva je bil v 16. stoletju, najbolj pa je vinograde razredčila trtna uš konec 19. stoletja. O zgodovini vina pričajo tudi krajevna imena. Tako se nad Žitaro vasjo v Podjuni pne Vinski hrib, kjer spet raste trta. Vsa Koroška ima nekaj več kot 170 hektarjev vinogradov in je po avstrijski klasifikaciji umeščena v enovitno deželo Bergland. Ob vzhodnih deželah, Štajerski, Spodnji Avstriji, Gradiščanski in Dunaju, ki so veliki pridelovalci vina, imajo tudi vse hribovite zvezne dežele vsaj za vzorec vinogradov. Najmanj jih je na Tirolskem, pičlih pet hektarjev, za vzorec več na Solnograškem, največ pa na Koroškem. Pridelava se širi, čemur botrujejo tako klimatske spremembe kot nova spoznanja in odpornejši kloni vinske trte.

Robert Passegger v vinogradu nad Vrbskim jezerom. (Foto: Sašo Dravinec)

Koroški vinogradi so v Labotski dolini, v Podjuni, okrog Šentvida, kjer je tudi največji vinar Burg Taggenburnn in okrog Celovca. Med dobri ducatom nekoliko večjih vinarjev velja izpostaviti Marcusa Gruzeja, ki biodinamično prideluje svoja vina Georgium v Šentjuriju ob Dolgem jezeru blizu Šentvida. S pogledom na jezero, a Vrbsko, svoja vina prideluje skupina navdušencev, med njimi sta Robert Passegger in Darja Kuscher, po rodu Dalmatinka, ki pa že domala vse življenje živi na Koroškem. V lepo urejenem vinogradu z vrtnicami na začetku vrst, imajo tako bele kot rdeče sorte. Kot je v večini v koroških vinogradov, imajo pinote, sauvignon in renski rizling, med rdečimi sortami pa zweigelt in šentlovrenko in celo nekaj merlota. Kakšna serija ima tudi manj kot 100 steklenic, redke pa dosežejo polnitev 1000 steklenic. Popoln butik torej. S trgatvijo, je povedal Passenger, bodo začeli po 15. oktobru. Med vini z mini zadružnega posestva velja izpostaviti suh in limonast chardonnay, podoben vinom s severnih burgundskih leg, in skladen renski rizling s tipičnimi petrolejskimi notami in veliko svežine.

Vina z Gosposvetskega polja

Severno od Celovca je zgodovinsko Gosposvetsko polje, kjer je bil nekoč Virunum, glavno mesto Noriškega kraljestva, pri Krnskem gradu pa je stal knežji kamen, najverjetneje del rimskega stebra iz Virunuma, koder so prisegali karantanski knezi in vojvode v slovenskem jeziku, nazadnje četa 1414. Krnski grad, majhna vasica z veliko nakopičene zgodovine, je danes tudi vinorodni kraj. Na pobočjih okrog vasi sta se v vinskem in kulinaričnem partnerstvu na posestvu Karnburg združila domačin Georg Lexer in Sem Kegley iz Teksasa. Ta je pred štiridesetimi leti je prišel na Dunaj študirat baročno oboo, spoznal Korošico in postal vinar na Koroškem!

Georg Lexer in Sem Kegley (z leve), vinarja pri Krnskem gradu. (Foto: Sašo Dravinec)

Imel je majhen vinograd, potem je spoznal Georga, čigar družina je imela zemljišča, in sta se povezala. “Začelo se je kot hobi,” pravi Georg. Danes imata 43.000 trt, polovica vinogradov je na strmih terasah, in restavracijo, v kateri strežejo koroško hrano iz živil iz okolice. “Pri nas ne dobite dunajskega zrezka, saj smo na Koroškem,” poudari Georg Lexer. Dodaja, da se je o vinogradništvu in vinih veliko naučil na Štajerskem, v Sloveniji in Italiji. “Odločili smo se za sonaravno pridelavo. Pred desetletjem bi bilo težko, zdaj pa so nas sprejeli,” zadovoljno doda.

Erwin Jäger, lastnik najboljše celovške delikatese in izjemne vinske zbirke, v njej je tudi Gravnerjevo vino letnik 1990. (Foto: Sašo Dravinec)

Za temeljito srečanje s koroškimi vini in za zgodbo o njih je vredno v Celovcu poiskati dr. Erwina Jägra. Na Radetzkyjevi ulici, nekaj korakov od slovenskega konzulata, ima cenjeno delikateso in vinoteko, v njej pa ob izbranih koroških delikatesah, tudi denimo kaviarju, pa domačih koroških sirovih žepkih, širok nabor koroških vin. V sosednji ulici, kjer je doma, ima klet z ogromno vinskimi raritetami z vsega sveta. Tam prireja vinske degustacije, s katerimi je začel leta 1990, nekaj let po vinskem škandalu, ki je povsem spremenil vinsko podobo Avstrije. Jäger pozna številne zgodbe o koroškem vinu in živilih, pa o zgodovini svojih krajev, za katere meni, da je večkulturnost v njih velika prednost. Podobna delikatesa, a bolj usmerjena k jugu, je tudi v kraju Koče-Muta v Ziljski dolini, kjer deluje Herwig Ertl, motor gibanja Slow Food na Koroškem, ki je v minulih let z izjemno energijo animiral številne Korošce, da so se podali na raziskovanje gurmanske Slovenije.


Najbolj brano