Dom

Če lahko kaj pri svojih šestinštiridesetih letih z gotovostjo trdim, je, da družbe, ki me obdaja, ne razumem. In z vsako brazgotino se moje nerazumevanje sveta poglablja.

Na protestniškem gibanju vihrajo slovenske zastave. Nelagodje. Slovensko trobojnico sem zadnjih 20 let bolj vajen videti na manifestacijah desne, konservativne, nacionalistične vrednotne sfere. Na zborovanjih podpornikov trenutne oblasti. Na mitingih vztrajnikov pred sodiščem. Na proti-LGBT shodih rumenomajčnih “za otroke gre”. Na protimigrantskih demonstracijah. Če izvzamem velike športne zgodbe, ki so očitno postale eden redkih združevalnih trenutkov, ko smo lahko skupaj ponosni vsi, je postala zastava simbol deljenja na naše in druge. Simbol izključevanja. Simbol zanikanja drugega, ki ni tak, kot je bilo mišljeno, da je naš. Slovenski. Belopolt. Krščanski. Ponižen.

Na tej slovenski zemlji je dovolj za vse. Rojene tukaj. In tiste, ki so k nam prišli iskat srečo. Ker je doma niso mogli iskati. Ker je doma niso smeli iskati. Ker doma niso več imeli.

In vendar se mi zdi, da je bila zastava v osnovi mišljena kot simbol združevanja. Kot identitetni element prebivalcev nekega območja. Ki si lastijo nek teritorij. Ker govorijo podobno. In čutijo podobno. In so tudi na pogled podobni. Zastavi je, ja, imanenten nek potencial razločevanja in izključevanja. A zreducirati vso njeno moč na negativno selekcijo, je žalitev tega državnega, narodnega simbola. In vendar se zdi, da smo ravno to dopustili. Kot smo dopustili, da se je enako zgodilo z domoljubjem. Namesto simbola ljubezni je postalo simbol izključevanja. Njen potencial smo skrčili na nacionalizem.

Ljubim to slovensko zemljo. Nanjo stopam bos. S svetim spoštovanjem se je dotikam. Vem, da je prepojena s krvjo. In znojem. Govori mi o koreninah. O prednicah. Ljubim to svojo slovensko zemljo. Nanjo legam z zavedanjem, da mi je bilo usojeno po njej stopati v priviligiranih časih. Miru. In blagostanja. Za to mi ni bilo potrebno narediti ničesar. To ni plod mojega dela. V to ljubo slovensko zemljo sem rojen. Ta gruda mi je bila položena v zibko. To naključje je dar. Privilegij. Rojen sem v čas njenega razcveta. Ko se je samostojno postavila v svet. Ko govori v svojem jeziku. Ko poje v svoji kulturi. Ko se enakovredno postavlja ob bok ostalim. Ko je dokazala, da ga ni škornja, ki bi jo uspel poteptati. V njeni trdoživosti je ta, (tudi) moja slovenska zemlja, danes močnejša kot nikoli prej. Trdno zasidrana v mojo identiteto. S svojo križiščnostjo. S presečnostjo vseh, ki so se tu srečali pred menoj. Rodila me je in vzgojila. Nahranila in napojila. Oblekla in ogrela. Mi dala besedo. Me izobrazila. Ko sem bil bolan, me je ozdravila. Objela. In mi zdaj bolj zdaj manj trmasto dovoljuje, da jo dopolnjujem, kjer še kaže pomanjkljivosti. Mene slovenska zemlja ne tišči. Mene njena zrela samozavest osvobaja. Na tem prepihu kultur. S pogledom na morje.

Zato težko razumem tiste, ki jo slikajo kot ogroženo. Kot krhko. Nebogljeno. Ki jo bo skrušil migrant, ki beži od vojne in lakote. Ilegalno. Ker legalen beg ni mogoč. Ker smo v Evropi zgradili utrdbo, kamor se pred smrtjo legalno ni moč zateči. Ker ni moč pridobiti vseh papirjev. Ker ni garanta, da bo podpisal pismo. Ali ambasade, kjer bi vložili prošnjo za vizo. Ker je zgorela. In ker revež nikoli ne bo dobil vize za Slovenijo. Nihče, ki beži pred smrtjo in lakoto, ni ilegalen.

Na tej slovenski zemlji je dovolj za vse. Rojene tukaj. In tiste, ki so k nam prišli iskat srečo. Ker je doma niso mogli iskati. Ker je doma niso smeli iskati. Ker doma niso več imeli. Jaz dom imam. Topel. Lahko je tudi njihov novi dom. V njem, v moji družini bo vedno dovolj prostora za vse, ki kot jaz hodijo po tej zemlji za koščkom sreče.

---

---