Ostanki političnega spopada

V nedeljo in ponedeljek se bodo Italijani na referendumu odločali o zmanjšanju števila parlamentarcev in senatorjev. To je bila ključna točka programa Gibanja pet zvezd, ki se je borilo proti privilegirancem in je na zniževanju stroškov politike zgradilo lasten politični uspeh. Ustavna sprememba je bila sprejeta oktobra leta 2019, ker pa ukrep ni dobil dvotretjinske večine v Senatu, ni mogel začeti veljati takoj. Najprej je bilo potrebno dati čas petini senatorjev, 500.000 volivcem ali petim pokrajinskim svetom, da so lahko predlagali ustavni referendum. Na koncu ga je predložila skupina senatorjev.

Posvet, ki je bil predviden marca, je bil preložen zaradi pandemije. Vprašanje je bilo dolgo v središču političnih debat v Italiji, sedaj pa je videti, da ne zanima več nikogar. Referendum je izginil z naslovnic časopisov, o glasovanju ne razpravljajo niti na televiziji, izginil je torej z medijskih platform, ki sta pr(a)vi areni, kjer se odvijajo debate in polemike italijanske politike.

Žrtev postaja svoboda vesti, lastnost in vrednota, ki jo vsak poslanec in senator izraža takrat, ko meni, da stranka, znotraj katere je bil izvoljen, predlaga nekaj, kar ni v skladu z njegovimi načeli ali ni v interesu volilcev, ki jih zastopa.

Pozornost javnosti je povsem usmerjena na ponovno odprtje šole (pouk se je začel včeraj), na klopi s kolesci, ki jih je zahteval minister za šolstvo, in na nujne ukrepe, povezane s pandemijo. Nato pridejo na vrsto lokalne bližajoče se volitve, kjer leva sredina težko računa na zmago celo v pregovorno rdeči pokrajini, kot je Toskana.

Skratka: eden od stebrov političnega boja petih zvezd in nato nerado sprejet uklon pod pritiskom zaveznikov se je tako spremenil v črepinje italijanskega političnega spopada. O referendumu naj ne bi bilo dvomov, vodilne politične skupine od stranke Bratje Italije (Fratelli d’Italia) do Demokratske stranke (Partito democratico) so se opredelile pozitivno, neodločeni so le Berlusconijevi in Renzijevi.

Že v preteklosti je visoko število parlamentarnih zastopnikov podžigalo politične debato in polemike. Veter v jadra tistih, ki so zagovarjali rezanje parlamentarcev, so gnali tudi posamezni liki, kot denimo Domenico Scillipoti ali Antonio Razzi, ki sta leta 2010 prestopila z levega centra v desnega, da sta lahko rešila Berlusconijevo vlado. Obtožena sta bila ekonomske računice. Scillipoti je celo plačeval priseljence, da so v njegovo podporo paradirali pred parlamentom, Razzi pa je priznal, da je moral rešiti svojo parlamentarno pokojnino, ki je ne bi prejel, če bi se zgodile predčasne volitve. Poslanca sta postala simbol političnega kameleonstva, Razzi pa je, tudi zahvaljujoč domnevnemu prijateljstvu s Kim Jong Unom in pretirani hvali korejskega diktatorja, postal dobrodošla karikatura televizijskih šovov.

V resnici tematika parlamentarnih rezov nima dosti skupnega s smešnimi in stremuškimi figurami, ki tu in tam zaidejo na politično prizorišče. Srčika prepira se pravzaprav vrti okoli načina zastopanja in neodvisnosti posameznih parlamentarnih izvoljencev. Če bo reforma uspela, bo v Furlaniji Julijski krajini nemogoče imeti v parlamentu zastopano vso teritorialno realnost, zelo malo verjetna pa bi bila tudi izvolitev slovenskega predstavnika.

Za širši pogled je bolj pomembna naraščajoča moč, ki bi jo strankarski vodje z novim političnim ustrojem pridobili. Na svoje liste bodo v varnih volilnih okrajih z lahkoto postavili množico najzvestejših. Tveganje torej, da se utegne parlament spremeniti v neke vrste upravni odbor z delegati, podobnimi negibnemu delniškemu svežnju. Glasovalni stroj v službi vodje. Prave sanje za številne politike v Italiji, a tudi v drugih delih Evrope, kjer načela liberalne demokracije skokovito izpodrivajo novi vzorci avtoritarnih demokracij. Žrtev postaja svoboda vesti, lastnost in vrednota, ki jo vsak poslanec in senator izraža takrat, ko meni, da stranka, znotraj katere je bil izvoljen, predlaga nekaj, kar ni v skladu z njegovimi načeli ali ni v interesu volilcev, ki jih zastopa.

Svoboda, ki jo je izkazala tudi slovenska senatorka Demokratske stranke Tatjana Rojc, ko je skupaj s šestdesetimi kolegi podpisala zahtevo, da se o dokončni odločitvi o parlamentarnih rezih izrekajo vsi državljani.


Preberite še


Najbolj brano