Patrizia Jurinčič Finžgar: “Pino je ogenj, Ferdo je voda”

Kakšna sta bila Ferdo Bidovec in Pino Tomažič? Kaj se skriva za legendarnima fantoma, ki sta upor proti fašizmu plačala z življenjem? Na ta in podobna vprašanja išče odgovore predstava Bidovec-Tomažič: tovarištvo, nova izvenabonmajska produkcija Slovenskega stalnega gledališča Trst.

TRST > V predstavi Bidovec-Tomažič: tovarištvo, ki so jo sinoči premierno uprizorili v športnem centru Zarja v Bazovici, v sredo, 30. septembra, pa bo sledila prva ponovitev v Šempolaju, Ferda Bidovca igra Primož Forte, Pina Tomažiča pa Nejc Kravos. Besedilo je napisala Patrizia Jurinčič Finžgar. Tržačanka, sicer članica igralskega ansambla SNG Nova Gorica, podpisuje tudi režijo.

Najbrž ni lahko pisati o realnih osebnostih, pravzaprav junakih. Na čem ste zgradili predstavo?

Patrizia Jurinčič Finžgar, igralka

“Preteklost naj bo odskočna deska, ne pa cement, v katerega smo ujeti.”

“Le redkokdaj sem zasledila zapis o tem, kdo sta bila Ferdo Bidovec in Pino Tomažič onkraj svojih organizacij in akcij. Ko sem posegala po arhivskem gradivu, spominskih zapisih, pismih, pričevanjih, me je predvsem zanimalo, kdo je oseba, ki se skriva za dejanji. Izhajala pa sem iz dejstva, ki ga včasih pozabimo, da sta bila oba zelo mlada. Ferdo je umrl, ko je bil star 22 let, Pino pa 26. Moje temeljno vprašanje je bilo, kaj mladega človeka, ki ima vse življenje pred sabo, ki je poln življenja, ki ima prijatelje, tudi zaročenko, kaj ga spravi do skrajne točke, da reče: dal bom svoje življenje.

In to za nekaj, kar je v resnici zelo neoprijemljivo, kajti identiteta, slovenstvo ni isto kot kruh ... Med pripravami sem pisala dnevnik, beležila razmišljanja o teh dogodkih in pomislila, da so verjetno podobna tistim, ki sta jih imela onadva. Postopoma sem ugotovila, da je bilo obema skupno kopičenje pritiskov in prepovedi. Vprašanje je bilo le, kako se lotiti te tesnobe, ko ti nekdo prepove govoriti v slovenščini, ko v nekem trenutku ne zdržiš več in izbruhne ...”

Ste odkrili, kaj se skriva za herojema?

“Ko odstraniš politična ali ideološka stališča, za katera ju radi skrijemo, ko odstraniš politične fraze, ki jih je nekdo izrekel ali jih ni izrekel, preden so ga ustrelili, ko odstraniš post festum dejstva, ki se nalagajo na spomin, se mi zdi, da lahko nastane razmišljujoča predstava. Odpirati poskuša vprašanja, ki sta si jih - to je seveda moja interpretacija - postavljala, preden sta krenila v akcijo. Predstava je sestavljena iz monologov, ki raziskujejo njune različne faze.

Z Danijelom Malalanom, ki me je povabil k sodelovanju, sva si namreč želela, da bi to bil umetniški izdelek z zgodbo in dramaturško strukturo, a tudi informativne narave. Zato da se ciljno občinstvo, predvsem mladina, seznani s tem, kar sestavlja naš skupni prostor in spomin. In ker je ta spomin podvržen netočnostim, se mi je zdelo dobro, da mladim približamo nekaj, kar bi imelo eksaktne informacije, hkrati pa bi vsebovalo informacije o izkušnji, ki je podobna njihovi. Kajti mladina gre tudi danes skozi eksistencialna vprašanja.”

Zakaj ste izbrali prav Bidovca in Tomažiča?

“Za Pina vsi vemo, da je za zaledje svojemu uporu izbral specifično politično stran (komunistično; op. nov.), s katero ga istovetimo in ki ga ima za svojega. Pri Ferdu ni tako jasno, kam spada. Zanimiva je potreba, ki pa je zelo človeška, da hočemo vse popredalčkati - sploh, kadar govoriš o dejstvih, ki jih nisi doživel in jih hočeš racionalno doumeti.

Trudimo se razumeti vojno v času miru, a to je zelo kompleksno, vojna ima svoja pravila, med vojno je vedno na pohodu krivica. Nekateri pripisujejo velik pomen temu, da naj bi Ferdo sprejel vero in bil krščen tik pred smrtjo. Onkraj tega, ali je to res, mi že dejstvo, da je odraščal v družini, kjer je bila mama zelo verna, daje vedeti, da mu vera ni bila tuja. Pinu pa je bila in je tik pred ustrelitvijo, sicer spoštljivo, tudi zavrnil duhovnika.

Skratka, zdela sta se mi dobra predstavnika dveh različnih izhodišč in tudi različna karakterja. Njun upor je bil podoben, iz istih izhodišč, a kot človeka sta bila različna. Poskusila sem se vprašati, kaj sta si povedala, ko sta se srečala ... Ohranila so se namreč pričevanja, da sta se poznala in spoštovala. Po mojem sta se tudi medsebojno oplajala. Kar je v besedilo prineslo tudi spoznanje, da morda ni tako pomembno, iz katerega ideološkega, verskega, političnega stališča gledamo na ta upor, če smo drug do drugega spoštljivi. To se mi zdi vedno aktualno, sploh zdaj, ko se politika rada oprime raznih populizmov.

Iskreno verjamem, da je mogoče sobivati, ko je prisotna človeška lastnost, ki jo je treba gojiti in za katero se mi zdi, da so jo ti fantje gojili: empatija. Gledališče je odličen medij za to, želela sem si, da bi empatija zavela z odra in nas mogoče oplazila in se naselila v nas. Veliko sem spremljala dogodke z Narodnim domom in želela celotno zgodbo vstaviti v časovni pas med požigom doma in njegovo vrnitvijo. Ne glede na to, koliko lahko polemiziramo okrog vrnitve, požig in vrnitev nista eno in isto. Vrnitev mi pomeni korak naprej. Zdi se mi, da je dobro za nas vse, predvsem pa za mlade, da je preteklost temelj, ki ga moramo poznati in se ga lotevati natančno. Ampak preteklost naj bo odskočna deska, ne pa cement, v katerega smo ujeti. Nekateri bi želeli, da ostanemo v tistem cementu, a delamo korake naprej.”

Kakšna sta vaš Bidovec in vaš Tomažič?

“Zdaj si že upam trditi, da nista več samo moja, ampak da je Ferdo tudi Primožev, Pino pa Nejčev. Na kratko bi rekla, da je Pino ogenj, njegov reakcijski čas je hiter, v predstavi gledamo, kako odrašča, to je strastno, impulzivno obdobje, občasno morda zaletavo. Ferdo pa je voda, valovi se naberejo in butnejo, se vrnejo in spet butnejo ... Včasih je voda še bolj uničujoča kot ogenj, oba sta uničujoča, če to hočeta, ne brez prve ne brez drugega pa ni tega sveta.

---