“Vsak dan se poljubiva zjutraj, zvečer in še vmes”

“Amore, ljubezen,” se nežno pogledata in zasmejita. Pravzaprav se smejita ves čas. Ne, nista najstnika, čeprav se obnašata, kot bi se bila spoznala včeraj. Matilde jih šteje 88, njen Giovanni ima 89 let. Srce sta si obljubila že leta 1950, zavezo večnega tovarištva pa pod priimkom Merslich podpisala pet let pozneje.

Če si poročen 65 let, pravijo, da praznuješ železno poroko. A železo rjavi, medtem ko se ljubezen Matilde in Giovannija Merslicha sveti kot jeklo. Prav pred nekaj dnevi, v četrtek, sta v družbi družine in prijateljev nazdravila obletnici svoje večne ljubezni. Kaj je za ljubezen najbolj pomembno, ju vprašamo, če jo želimo ohraniti živo in srčno. “Če imaš srečo, imaš ženo, ki te ima rada in jo imaš rad. Če hočeš normalno živeti skupaj, moraš stalno misliti na jutrišnji dan,” pove Giovanni Merslich, vitalen gospod bistrega uma, ki ga soproga pohvali, da je še zmeraj tako delaven in pri močeh, kot bi imel 30 let.

“Sreča je, ko se človek ima rad. Ko nimaš ljubezni, nimaš ne ognja ne veselja, nimaš nič. Ne, nikoli se nisva jezila drug na drugega, le kdaj pa kdaj sem mu rekla, da mogoče česa ne počne prav.”

Matilde MerslichParecag

Ko nimaš ljubezni, nimaš ne ognja ne veselja

Ni ju sram kazati svoje ljubezni in tudi poljube si radodarno delita, se pobožata po laseh, primeta za roko. “Midva se poljubljava tako, kot takrat ko smo bili mladi,” odkrito pove Matilde in Giovanniju brž da še en poljub, nakar ji on pove, da je njegov zaklad. Mio tesoro. “Sreča je, ko se človek ima rad. Ko nimaš ljubezni, nimaš ne ognja ne veselja, nimaš nič. Ne, nikoli se nisva jezila drug na drugega, le kdaj pa kdaj sem mu rekla, da mogoče česa ne počne prav. Ker pa se rada smejim in rada jočem, me vse skrbi hitro minejo,” spoštovanje in razumevanje kar sije iz Matilde Merslich.

Spoznala sta se leta 1950, ko sta bila še najstnika. Matilde, takrat stara 17 let, je živela v vasi Zagorje v danes hrvaški Istri, leto dni starejši Giovanni v Plominu, svoj čas pomembnem mestecu, ki je bilo po drugi svetovni vojni močno opuščeno, saj je zaliv postal preveč blaten in so se prebivalci, večinoma Italijani, izselili v Italijo. V kraju so se sčasoma naselili novi ljudje, danes jih je okoli 130, in v njem bosta, tako pravita, po koncu življenjske poti večni mir našla tudi Matilde in Giovanni Merslich.

Čeprav ju je usoda kar izzivala, zlasti s svoj čas šibkim Matildinim zdravje, se zdi, da ju je zmeraj spremljala srečna zvezda. Kot številni mladi zaljubljenci sta tudi onadva čakala, da Giovanni odsluži takrat dvoletni vojaški rok. Pisala sta si pisma, še tri so ohranjena, leta 1953 je dočakala njegovo vrnitev in lahko sta se posvetila bolj veselim rečem. “Mladi smo takrat hodili na plese, radi smo peli. Lepo je bilo,” se spominja Matilde.

S trebuhom za kruhom v Plomin

V Plominu sta se leta 1955 poročila in do leta 1963 živela pri Giovannijevih starših, s katerimi se je Matilde lepo razumela in se tam počutila kot doma. Vendar ju je pomanjkanje dela poklicalo v svet in sta se po nasvetu vaščanke iz Plomina odpravila v Parecag, kjer sta kupila manjšo hišo, imela je le spalnico in kuhinjo, in skozi čas ob njej zgradila še eno večjo.

“Šele po 15 letih skupnega življenja sva zanosila. Do takrat sva uživala ljubezen. Giovanni ni hotel, da trpim,” s solzami v očeh pripoveduje Matilde in ljubeče pogleda moža. “Človek mora misliti v naprej. Matilde ni bila prav zdrava, a sva počasi vse uredila. Imela je tifus, leta 1950 je zbolela, in zdravnik v Pulju jo je že napotil v sobo, namenjeno umirajočim,” o hudem obdobju, med katerim se je bal, da bo izgubil svojo mlado ljubezen, pove Giovanni.

“Imela sem visoko vročino, vse lase sem izgubila, 42 dni sem preživela v bolnišnici, nakar sem doma še tri mesece vsako jutro padla v nezavest. A on me ni pustil umreti,” doda Matilde.

“Zatem je dobila še epilepsijo, vendar smo prek prijatelja oziroma njegove soproge, ki je delala v bolnišnici v Nici v Franciji, dobili zdravilo in epilepsije ni bilo več,” sklene zgodbo Giovanni. Njegova Matilde je ostala doma in gospodinjila ter skrbela za hčerko, “ki je bila pridna, mirna in lepa deklica.” No, za kratek čas je resda hodila v službo, da je pomagala možu odplačati posojilo, s katerim sta kupila hišo v Parecagu, nakar je s to dogodivščino zaključila za vse čase. Giovanni si je pokojnino prislužil v tovarni Začimba na Seči, ki je pozneje postala znamenita Droga.

“To so bili dobri časi. Plače so bile boljše kot v drugih podjetjih. Sprva smo celo vsake tri mesece dobili dodatek k plači, ko pa se je tovarna širila, družinskega, prijateljskega vzdušja ni bilo več,” delavske čase obudi Giovanni.

Čeprav imata eno pokojnino, dobro živita, pravita. “Še nikoli nismo bili lačni. Ko smo prišli na Parecag, smo imeli vrečo krompirja in eno skorjo slanine, saj smo držali prašiče. Vsak dan sem naokoli pobirala divji radič, zvečer skuhala krompir, dodala olje, kis in to je bilo to,” Matilde opiše čase, ki so bili skromni in so jima kljub temu prinašali zadovoljstvo.

51 dni potovanja po ZDA

Kaj sta rada počela? Sta imela hobije, morda potovala? “Ne, najraje sva bila doma. Na dopuste izven Slovenije nisva hodila, v Zagrebu, na primer, nisem bila nikoli, v Ljubljani le trikrat, pa še to zaradi bolezni. Sem pa s hčerko, takrat najstnico, obiskala ZDA. Moj Giovanni nama je kupil letalski vozovnici in sva v tej državi preživeli 51 dni ter obiskali kar 21 družin, ki sem jih spoznala še kot otrok ter so zaradi različnih političnih in ekonomskih okoliščin zapustile takratno Jugoslavijo,” se svojega dolgega potovanja spomni Matilde. S številnimi znanci je ostala v stiku in si z njimi pisala pisma, ki so potovala kar štiri mesece. Telefona pač nista imela.

Ko jo vprašamo, kakšen vtis je nanjo pustila Amerika, pove, da ji je bila kot turistki všeč, a za svoj dom je ne bi izbrala. “V Ameriki ni miru, samo hrup je slišati. Res je bil New Yersey zelo lep, New York pa ... bog pomagaj,” se za glavo prime Matilde.

Njun bioritem je še zmeraj enak. “V posteljo greva ob 22.30 in se zbudiva okoli 8. ure. Ja, še vedno spiva kot dojenčka. Tudi za to je verjetno kriva ljubezen, amore. Ko jaz še poležavam, mož vstane, skuha belo kavo, v mleko nadrobi kruh, me pokliče na zajtrk, nakar me vpraša, če ga doma čaka kakšen opravek, če ne pa gre na vrt, na plan spusti kokoši, gre še v oljčnik, meni pa pusti telefon, naj ga pokličem, ko kaj potrebujem. In to je to,” njun prijazen vsakdanjik, v katerim jima ničesar ne primanjkuje, opiše Matilde Merslich.

Poročnih fotografij, ob katerih bi lahko obujali spomine, nimata več. Zato pa postrežeta z zgodbo o belih športnih copatih, v katerih je Matilde roko v roki s soprogom prehodila pot od Plomina do Reke, kjer sta obiskala fotografa. “S seboj sem imela tudi lepe bele salonarje, ki sem jih na Reki obula in po fotografiranju seveda tudi sezula ter sva se znova v smehu in polna ljubezni peš odpravila domov.”

---