Zaveze in načrti

Med nepogrešljivimi spremljevalci našega vsakdana imajo takšne in drugačne zaveze ter bolj ali manj natančni načrti za njihovo uresničitev pomembno vlogo.

Pri tem seveda ne mislim na staro ali novo zavezo, sveta pisma in razglednice ter vseobsegajoče božje načrte. V mislih imam tista, včasih bolj in včasih manj preprosta dejanja, s katerimi se zavežemo, da bomo storili to ali ono, pa naj bo to na ravni posameznika, skupine, nacionalne ali celo globalne skupnosti. Po nekakšni logiki stvari bi človek pričakoval, da bi sprejetju takšne ali drugačne zaveze sledila priprava načrta, kako do njene uresničitve. Ali, če želite, njene izpolnitve. Pri nekaterih zavezah kakšni posebni načrti niti niso potrebni. Tiste na osebnem nivoju so velikokrat take. Če si tabornik na primer izbere veščino molka, načrta ne potrebuje. V naslednjih dneh preprosto ne bo spregovoril. In to je to. Nihče ga ne bo prepričal, naj prelomi zavezo. Ne nazadnje gre za taborniško čast. In ta ni “kr neki”, kakor bi rekli mladinci. In zato je pravzaprav škoda, da ni k tabornikom hodil, denimo, Trumpov Donald, za tabornike verjetno Jaka. Si predstavljate, da bi se Donald zavezal k veščini resnicoljubnosti? Tako redko bi ga slišali, da bi bili prepričani, da se je pravzaprav zavezal k molku.

Povedano drugače, morje Adrijansko je za glavne odločevalce na višegrajski strani Alp še vedno predvsem brezplačna ter neskončna pristaniška in turistična infrastruktura. O kakšnih konkretnih načrtih za dosego sprejetih evropskih in svetovnih morskih zavez o ohranjanju morskega ekosistema pri zdravju pa ne duha ne sluha.

A brez strahu, ni načrta na tem svetu, ki bi lahko Jako pripravil k takšni zavezi, potreben bi bil čudež ali celo veliki pok. A pustimo čudeže čudodelcem, velike poke velikim pokavcem in Jako Melaniji ter njenim izpovedim o tem, kako zelo je trpela v komunistični Sloveniji in kako je vesela, da so se ji onkraj luže, v deželi priložnosti, uresničile sanje. Ne vem sicer, ali je že takrat sanjala, da se bo poročila z Jako, in težko bi se odločil, ali so to res sanje ali pa vsakdanja nočna mora. A če je Melaniji prav, da se je zavezala Jaki, je prav tudi meni in najbrž nam vsem. Skratka, zaveze posameznice ali posameznika so pač njena (njegova) stvar.

Nekoliko drugače pa je, ko zaveze sprejme država, najsi bo sama, v skupini držav ali celo v okviru celotne planetarne skupnosti. Tu postanejo stvari bistveno bolj zapletene od tistih o molku, jutranji telovadbi ali hujšanju. Pravzaprav je odvisno od zaveze. S tisto na primer, ki smo jo dali severnoatlantski trgovinski (!) organizaciji, z vsem znanim akronimom NATO, da bomo povečali sredstva za obrambo, ni hudih težav. Kaže, da bomo z lahkoto izpljunili okroglih osemsto davkoplačevalskih (kakor se danes rado reče) milijončkov za ne-vem-koliko-kolesne oklepnike, za kakšen helikopter in celo transportno letalo, ki bi ga ob ponovnem pojavu pandemije lahko izkoristili tudi za prevoz zaščitnih mask iz Kitajske. Se pa meni zdi bolj verjetno, da bodo z njim predvsem peljali davkoplačevalce žejne čez vodo. Ne bi bilo prvič. Se še spomnimo vladnega Falcona?

Kakorkoli. Za razliko od omenjene zaveze je na drugi strani kar nekaj takih, kjer kakšnega posebnega navdušenja, ki bi velo iz vladnih soban in hodnikov, ni čutiti. In če smo že pri mednarodnih zadevah, mi seveda pride najprej na misel tista zaveza, ki pravi, da bomo na svetu učinkovito zavarovali najmanj deset odstotkov morja do leta 2020, torej do letošnjega leta. Je kdo kdaj slišal kakšnega politika na višegrajski strani Alp, vključno z okoljskimi ministricami in ministri, govoriti o tej zavezi? Sam nisem namreč slišal nobene in nobenega črhniti niti besedice. Nikoli. Da o načrtu, kako bi to dosegli, niti ne govorimo. Morda niso razumeli. Tako kot niso razumeli zapisanega v Strategiji EU (naši strategiji torej) za biotsko raznovrstnost do leta 2030, z optimističnim naslovom “Vračanje narave v naša življenja”.

Strategija namreč predvideva zavarovanje tridesetih odstotkov kopnega in tridesetih odstotkov morja. Zapisano drugače, 30 + 30. Od enih in drugih tridesetih naj bi bili desetim namenjeni strogi varstveni ukrepi. Vrag je namreč odnesel šalo. Doseganje dobrega okoljskega stanja morja zahteva ukrepe tudi in predvsem na področju ohranjanja biotske raznovrstnosti. Naša vlada, vključno z Andrejem, ministrom za okolico in administrativne ovire, je v stališču, ki ga je na to temo sprejela na svoji nedavni seji, zapisala, da ima Slovenija z Naturo 2000 in zavarovanimi območji skupno zavarovanih štirideset odstotkov ozemlja na kopnem in da je ta cilj že dosegla. Tisto o odstotkih morja so bodisi spregledali ali jih pa preprosto ne zanima. Če sodim po prostoru, namenjenemu morju v nedavno sprejeti Resoluciji o Nacionalnem programu varstva okolja za obdobje 2020-2030, bi z gotovostjo trdil to, drugo.

V dokumentu, ki je zapisan na 105 straneh, je namreč morju namenjenih dobrih dvajset vrstic. Količina res ni vse, a kaj, ko tudi vsebina omenjenih vrstic nedvomno pritrjuje zgornji trditvi. Povedano drugače, morje Adrijansko je za glavne odločevalce na višegrajski strani Alp še vedno predvsem brezplačna ter neskončna pristaniška in turistična infrastruktura. O kakšnih konkretnih načrtih za dosego sprejetih evropskih in svetovnih morskih zavez o ohranjanju morskega ekosistema pri zdravju pa ne duha ne sluha. Pač pa se minister Andrej kani ukvarjati z ustreznostjo slovenskih območij Natura 2000. Bo morda povečal sredstva, namenjena evidentiranju in dolgoročnemu spremljanju stanja vrst in življenjskih okolij na teh območjih? Bo morda finančno podprl njemu ljube nevladne in vladne organizacije, ki to počnejo? Glede na zadnji rebalans proračuna, s katerim pomembno zmanjšuje sredstva za znanost, močno dvomim. Vsem zavezam in puhlicam o trajnostnem razvoju navkljub. Znanosti očitno ne potrebujemo, kulture pa tudi ne. Saj imamo kmečko pamet in domoljubnega pesnika Janeza. “Kaj nam fali!”, bi rekli Goga & Co.


Preberite še


Najbolj brano