V istem letu ne moreš dvakrat živeti

Le kaj vse bo še prineslo letošnje leto, je bilo vprašanje oni dan, ko je od Brd prek Krasa do Prlekije toča močno oklestila pridelek. Vraževerni imajo natančne odgovore, kaj in zakaj, tudi z domišljijo nabiti spisi pristašev zarotniških teorij so letos našli kakšnega bralca več. O tem, kako bodo dogodki letošnjega leta vplivali na odnose, na socialne standarde, ki smo jih bili vajeni, na pogled na svet ter ne nazadnje na svobodo in njene nove omejitve, bo še veliko besed.

Dobro vemo, kar je že zdavnaj povedal Heraklit, da v isto reko ne moreš stopiti dvakrat. Da se vse venomer spreminja. Efes, kjer je bil doma, je bil včasih ob morju, zdaj je sredi polj, včasih je bila tam Grčija, zdaj je Turčija.

Ko gremo od doma, vsakič znova stopamo v nov svet. En dan je svetlejši, spet drugi dan temačnejši. Kot vidimo, pa to, v kakšen svet bomo stopili, še zdaleč ni odvisno zgolj od nas samih. V zelo pomembni meri je v odvisnosti od marsičesa zunaj nas, od usode, če poenostavimo in z eno besedo označimo preplet okoliščin in dejavnikov, ki nas določajo in usmerjajo. Vidimo tudi, da se ljudje različno soočamo z zagatami, ki nam jih ponuja težavno leto 2020. Ne le, da je prineslo nove, doslej neznane strahove, očitno je obudilo tudi marsikatero prikrito travmo. Tako je bilo utrjeno domala mitično prepričanje, da se lahko Slovenci, ko je zares treba, združimo v solidarnosti, da nas lahko poveže zaupanje.

Bili smo optimisti, o tem ni nobenega dvoma, kot ne o tem, da smo zdaj narod pesimistov, preštevilnih zagrenjencev in nergačev.

Spomladanska vzajemna disciplina še zdaleč ni bila zgolj posledica strahu, šlo je za globoko solidarnost. Tolikšne zaradi korone ne bo več, vzrok pa je v največji meri v premalo kompetentnih in nasprotujočih si priporočilih ter navodilih.

Zaupanje kot eno od načel aktualnega trojnega Z (ob znanju in zdravju) ni samoumevno. Ne vzpostavi se zaradi poziva iz vladnih soban, še manj z dekretom. Pri zaupanju ne gre za odnos do neke oklicane avtoritete, temveč za stanje, ki povezuje razum in duha. Zaupanje je eden od pomembnih temeljev notranjega in - posledično - družbenega miru ter umirjenosti. Slednjega ne smemo razumeti kot brezvetrje niti kot stanje podrejenosti. Najbolje bi ga bilo videti kot neusahljiv kreativni nemir, kot družbeno brbotanje in spoštljiv dialog. Če tega ni, se v družbo, najsi bo v manjše skupine ali pa kar v celotne strukture, naseli bodisi apatija, ta zlovešča znanilka upora in konflikta, bodisi brezkompromisno in nespoštljivo kreganje, kakršno se gredo nekakšni borci za visoke ideale, ki so zasedli internet in iz javne razprave o vsakdanjih rečeh pregnali mnoge, ki bi lahko delili kakšno uporabno modrost.

Tako kot v naši družbi ni konsenza o zgodovini, ga ni niti o prihodnosti. Da sedanjosti niti ne omenjamo. Kolektivna etika je na psu, bonton javne olike in javnega nastopanja prav tako, svobodomiselna, poštenjakarska drža pa oddaljen ideal iz Trstenjakovih spisov. V treh desetletjih smo kot družba iz opredeljevanja za prešli v opredeljevanje proti. Bili smo optimisti, o tem ni nobenega dvoma, kot ne o tem, da smo zdaj narod pesimistov, preštevilnih zagrenjencev in nergačev.

Če se komu nemara zdi, da ključna bitka za narodov obstoj poteka na twitterju in na slovenski južni meji, velja spomniti, da nas je pandemično stanje opozorilo na to, da naš prehranski koncept temelji na uvozu hrane. Samooskrba je na nekaterih področjih alarmantno nizka. Strokovnjaki vedo povedati, da bi v primeru nekaj tedenskega popolnega zaprtja mej ne le izgubili možnost izbire, temveč bi najverjetneje doživeli krepko pomanjkanje živil … Bitko za narodov blagor je torej treba s twitterja in z južne meje preseliti na slovenska polja.

Vštric s sporočilom o pomenu prehranske suverenosti gre sporočilo o tem, da je mikroskopski virus razblinil že sicer načeti mit o Evropi državljanov in vzpostavil Evropo držav. Zelo hitro je namreč dvignil prepreke na državnih mejah, nazadnje na mejah naše sosede Madžarske. Da je skupna in enotna Evropa tvorba zgolj za lepo vreme, je bridko spoznanje, ki pod vprašaj postavlja marsikaj, vključno z delovanjem nepreglednih divizij dobro plačanih funkcionarjev in uradnikov.

Za jesen in nasploh za našo prihodnost si moramo zaželeti čim več zaupanja. Takšnega, ki je vzpostavljeno na enakosti, poštenju, resnicoljubnosti, verodostojnosti in svobodomiselnosti. Že res, da je pomembna pot, a važen je tudi cilj. Po zgledu himalajskega Butana si ga lahko zastavimo kot čim višjo raven sreče državljanov. Če bi uspeli o tem doseči poenotenje v družbi, bi se lahko obenem poklonili misli Antona Trstenjaka o narodovem poštenju. Ki je pravzaprav sreča, saj je, kot je poudarjal, nedeljivo povezano s svobodo in osvobojenostjo od vsakršne zasvojenosti, vključno z ideološko.


Najbolj brano