Kriza je Slovenijo prizadela manj kot ostalo Evropo

Na sončnem vrtu ljubljanske ekonomske fakultete se zdi, kot da se je ta strašni virus, ki že pol leta razjeda svet, nekam potuhnil. Če z dr. Markom Pahorjem, prodekanom in profesorjem ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, ne bi razpravljala o krizi, ki jo je virus povzročil, in njenih posledicah, bi človek za trenutek lahko celo pozabil nanj.

Posebej zato, ker le lučaj stran od prijetnih fakultetnih klopic stoji Konfucijev inštitut. Ki je tja postavljen zato, da v sodelovanju z ekonomsko fakulteto predstavlja kulturno-gospodarski most med Slovenijo in Kitajsko. Most, ki ga je - tako kot tudi pri preostalem svetu - novi koronavirus za nekaj časa zamajal.

> Naravnost osvežujoče je, da se o Kitajski po vseh novicah o novi bolezni, ki so romale po svetu od lanskega decembra, pogovarjamo o nečem lepem in pozitivnem. Ne le o inštitutu, ki jih je Kitajska po svetu postavila, da bi širila kulturo in jezik ter - tako kot v sodelovanju z ekonomsko fakulteto - tudi gospodarsko povezovala, pač pa tudi o drugih povezavah s Kitajsko.

“Kitajska je, denimo, zelo pomemben uvozni partner Slovenije. Daleč pred marsikatero državo EU. Imamo tudi kar nekaj tako vhodnih kot izhodnih investicij iz Kitajske, kar nekaj naših podjetij ima tam izpostave, denimo Kolektor, Unior ... Med vhodnimi investicijami je gotovo največje Gorenje. In če novi koronavirus ne bo dramatično spremenil svetovnega gospodarstva, bo ta naveza še naraščala. Kitajska je sila, ki se vzpenja.”

> Tudi s poceni izdelki?

“Odvisno, katere izdelke gledate. Na Kitajskem so, denimo, sestavljeni premijski mobilni telefoni. Tam je narejenih tudi zelo veliko komponent za te telefone. Nihče ne more reči, da denimo Appleov telefon ni vrhunski izdelek, pa je kitajski. Poleg tega je treba vedeti, da je pri vsakem izdelku potrebnega kar nekaj časa za osvajanje novih tehnologij. In Kitajska je začela v tehnološke trge vstopati razmeroma pozno, tako da ima za evropskimi državami in ZDA nekaj desetletij zaostanka. A kljub temu se ta ne pozna toliko, saj Kitajci te države hitro dohitevajo. To je najbrž tudi eden od povodov za trgovinsko vojno Donalda Trumpa proti Kitajski. Ali, če hočete, strah pred tem, da Kitajska ne bo le zelo hitro dohitela ZDA in ostalih držav, ampak jih celo prehitela.”

Hkratni šok ponudbe in povpraševanja

> Je novi koronavirus močno vplival na ta razvoj? In na naše gospodarstvo?

“Ocene o vplivu na slovensko gospodarstvo so ta trenutek zelo grobe. Govorijo sicer o deset- do dvanajstodstotnem padcu BDP. In četudi bodo držale, bo Slovenija še vedno pod evropskim povprečjem. 27 članic EU brez Velike Britanije namreč beleži 14,8-odstotni padec, evroobmočje pa 15,6-odstotni padec BDP. Gledano s tega zornega kota je slovenski padec torej precej nižji.”

> Menda še vedno večji, kot v Baltskih državah, denimo Litvi, kjer beležijo manj kot petodstotni padec BDP. So te države izpeljale kakšne posebne ukrepe?

“Pri njih je tako zaradi same strukture trga, gospodarstva. Imeli pa so tudi majhno razširjenost bolezni. In obstaja povezava med razširjenostjo bolezni in med tem, kako dobro jo je odneslo gospodarstvo. Nekateri sicer primerjajo tudi ZDA in EU in se sprašujejo, zakaj je v ZDA toliko slabše. Pravega odgovora sicer ni, a morda se skriva v socialni mreži, podpori države, na trgu dela.

Marko Pahor (foto: Žiga Živulović jr./BOBO)

Vse to v Evropi deluje bistveno bolje kot v ZDA. Tam so se, na primer, takoj ko so se začele zapirati gospodarske panoge, začela odpuščanja. Tako je v mesecu dni prišlo do večje izgube delovnih mest kot v celotnem obdobju velike gospodarske krize leta 1930. V Evropi, kjer je večina držav uvedla sofinanciranje, čakanje na delo in ostale ukrepe, do tega ni prišlo. Bo pa treba počakati tudi na ocene, koliko je bilo gospodarske pomoči držav in koliko vpliva je to imelo na gospodarstvo.”

> Verjetno se bodo posledice virusa na gospodarstvo v celotni podobi izrisale šele pozneje?

“Vse je seveda odvisno od tega, kako hitro se bomo prilagodili ali razvili cepivo in zdravilo. Nekaj sprememb bo najbrž trajnih. Kakšne pa bodo v resnici gospodarske posledice, bomo izvedeli šele čez daljše časovno obdobje štirih, petih let.”

> Se ta, tako imenovana koronakriza lahko sploh še primerja s kakšno krizo v zgodovini? Ne le v Sloveniji, tudi v svetu?

“Česa takšnega v zapisani zgodovini še ni bilo. Da bi namreč v tako kratkem času prišlo do takšnih upadov. V tej krizi je bil relativni upad bruto domačega proizvoda v zelo kratkem obdobju zelo velik. Ob gospodarski krizi leta 2008 smo, denimo, doživljali enomestne upade BDP, sedaj pa je v enem četrtletju prišlo do večjega upada kot tedaj v celotnem obdobju krize. Pri tej krizi je v primerjavi s prejšnjimi zelo drugačna tudi tako imenovala simetričnost šoka. Kar pomeni, da je gospodarstva skoraj vseh držav udarilo na podoben način v zelo podobnem obsegu.

“Na bankah vam bodo povedali, da so velikokrat pripravljeni dati posojila, če bi se pri njih oglasili posamezniki z dobro pripravljenimi projekti. A znanja, kako pripraviti dobre projekte, manjka. Kljub vsemu našemu trudu, da bi to študente naučili.”

Prizadetih je tudi zelo veliko dejavnosti. Kriza leta 2008 se je začela na finančnem področju in to v zelo eksotičnem delu financ - v izvedenih finančnih instrumentih, se širila na bančni sektor in se nato prek njega prelila v realni sektor. Danes je zgodba povsem drugačna. V tej krizi je prišlo do hkratnega šoka ponudbe in povpraševanja. In vse se dogaja v realnem sektorju, torej v gospodarstvu.”

> Pa vendar je nekatere panoge bolj prizadelo od drugih, denimo turizem, potovanja ... Nekatere pa bodo očitno napredovale, denimo farmacija, biokemija?

“Res je, nekaterim panogam je ta kriza dala pospešek. Farmacevti so zagotovo eni od zmagovalcev. Pa tudi telekomunikacije, celotna dejavnost spletne trgovine, dostave na dom, ponudbe oddaljenih storitev. Utrpele pa so predvsem osebne storitve, torej tiste, kjer so povezave med ljudmi neposredne. Hudo je prav pri potovanjih. Bral sem oceno, da si letalski promet ne bo opomogel še nadaljnjih pet let. Čeprav naj bi veliko škode utrpel tudi turizem, pa nekateri v tej krizi vidijo zanj celo priložnost. Veliko se govori, da je turizem postajal preveč masoven in s tem ne več trajnostno naravnan. Sedaj se odpirajo priložnosti za nov turizem. S poudarkom na lokalnem. Večji udarec je doživelo gostinstvo. Pa tudi druge osebne storitve, ki izpada iz teh mesecev kljub pomoči države ne bodo nikoli nadoknadile.”

Špageti princip

> Ali so državni ukrepi pomagali? Jih je politika zastavila v pravi smeri?

“Na tej krizi smo se vsi zelo učili. Kot rečeno, takšnega šoka, ki bi z vseh strani udaril tako hitro, nismo še nikoli doživeli. In ker na kaj takšnega ni bil nihče pripravljen, so slovenski ukrepi zelo podobni tistim, ki jih sprejemajo ostale države. V tem primeru pa delujejo po principu, ki mu v menedžmentu rečemo špageti princip. Tako kot primeš pest špagetov, jih vržeš ob steno in vidiš, kaj se prime, smo poizkusili z vsemi ukrepi in nato gledali, kaj se bo prijelo. Kritika z naše strani pa je, da so mnogi ukrepi preveč komplicirani, sploh tisti, namenjeni manjšim podjetjem. Denimo, državne garancije za posojila. Ukrep, ki je za male podjetnike preveč kompleksen in je posledično po njem manj povpraševanja, ker ljudi vsa ta birokratizem odvrača. Na drugi strani pa lahko razumemo tudi snovalce zakonov, ki skušajo narediti zadeve vodotesne. Da ne prihaja do zlorab.”

“Tako kot primeš pest špagetov, jih vržeš ob steno in vidiš, kaj se prime, smo poizkusili z vsemi ukrepi in nato gledali, kaj se bo prijelo. Kritika z naše strani pa je, da so mnogi ukrepi preveč komplicirani, sploh tisti, namenjeni manjšim podjetjem.”

> V Sloveniji imamo izkušnje z njimi ...

“Zlorab je povsod veliko. Lahko se zgodijo pri turističnih vaučerjih. Saj veste - malo nenavadno je, če gre babica kampirat v sosednjo vas ...”

> No, v mislih sem imela večje zlorabe. Takšne, ki so se dogajale na državni ravni in zaradi katerih so posamezniki pristali na sodiščih, če že ne v zaporih. Vzemimo, denimo, posojila. So banke sedaj bolj čuječe?

“Ja, saj veste. Kogar piči kača, se boji zvite vrvi. In banke so po krizi leta 2008 res skoraj pretirano konzervativne. Res je, da je velik del bančne luknje takrat nastal zaradi slabega korporativnega upravljanja. Ko ni bilo nadzora. Bile so slabe lastniške povezave, lastniki niti vedeli niso, kaj bi, cilji niso bili pravi, prepletali so se različni interesi. In tako so posojila dobivali tudi tisti, ki jih ne bi smeli. Dejansko je bilo posojilo, ki ne bi nikoli prišlo čez posojilne odbore, odobreno na podlagi telefonskega klica. Zgodb o tem je neskončno, dokazov ni. Če pogledamo posledice, bi lahko kar verjeli, da vse te zgodbe držijo.”

Bolj kot denar je problem pomanjkanje znanja

> Je gospodarstvo zdaj bolj zadolženo?

“Ne, gospodarstvo se je na splošno zelo razdolžilo. Finančna situacija, pripravljenost gospodarstva zdaj je v primerjavi z letom 2008 povsem nekaj drugega. Obsegi dolga so bistveno manjši, posebej pri večjih podjetjih. Danes je težava pravzaprav v previsoki likvidnosti. Slovenija je dosegla rekord v depozitih, teh je za 21,6 milijarde evrov, kar je ogromno. Centralne banke, vključno z Evropsko centralno banko, napajajo cel sistem z ogromno likvidnosti.”

Računalnik ne reši vsega
Marko Pahor je redni profesor in raziskovalec na Ekonomski Fakulteti Univerze v Ljubljani. Pedagoško pokriva predmete s področja analize poslovnih podatkov, statistike in raziskovalne metodologije na vseh treh stopnjah bolonjskega študija ter na študiju MBA. Raziskovalno se ukvarja z aplikacijo sodobnih naprednih analitičnih metod na različnih področjih poslovnih ved, od menedžmenta, trženja do financ. Njegove objave zajemajo široko področje ekonomskih in poslovnih ved.
Poleg pedagoškega dela se redno vključuje v delo s poslovno prakso, tako prek svetovalnega dela kot tudi prek članstev v nadzornih svetih različnih družb. Vključen je tudi v upravljanje fakultete. V preteklosti je deloval kot predstojnik katedre za matematiko, statistiko in operacijska raziskovanja, je član Senata Ekonomske fakultete, od leta 2008 pa tudi predstojnik doktorskega študija in od leta 2017 prodekan fakultete za gospodarske zadeve. Njegova bibliografija je pestra, saj obsega 33 izvirnih znanstvenih člankov, pet monografij in več deset delov monografij, več kot 80 strokovnih člankov ...
V zasebnem življenju je poročen in oče osemletnice, sicer pa kakšno prosto uro preživi na Krku, v hiši, ki jo je podedovala soproga. Tako je bilo letos po karanteni, ki jo je sicer - tako kot večina zaposlenih - oddelal doma. Čeprav je zelo inovativen in mu je delo prek računalnika in njegovih povezav vse prej kot tuje, pravi, da računalnik vendarle ne reši vsega. “Socializacija je bistvena. Zoom vendarle ne reši vsega, ali, kot bi rekli moji študentje - 'Zoom fatigue is real', torej delo prek računalnika te res izčrpa.

> Kaj to pomeni za gospodarstvo?

“Dokler ta denar ne pride do gospodarstva, ne pomeni veliko. Vendar pa je večji problem, kot da denarja ne bi bilo ali ga banke ne bi bile pripravljene dati, pomanjkanje znanja. Na bankah vam bodo povedali, da so velikokrat pripravljeni dati posojila, če bi se pri njih oglasili posamezniki z dobro pripravljenimi projekti. A znanja, kako pripraviti dobre projekte, manjka. Kljub vsemu našemu trudu, da bi to študente naučili.”

> Ampak fakultete dovolj dobro sodelujejo s stroko, da izobrazijo ustrezne kadre?

“Država se trudi, ampak zlasti na terciarnem izobraževanju je to zelo dolgoročen proces. Vzemimo za primer zdravnike. Tudi če bi fakulteti že danes naložili, naj podvoji vpis, bi zdravniki delo na trgu lahko samostojno opravljali šele čez desetletje. Proces izobraževanja namreč traja.”

“Čeprav naj bi veliko škode utrpel tudi turizem, pa nekateri v tej krizi vidijo zanj celo priložnost. Veliko se govori, da je turizem postajal preveč masoven in s tem ne več trajnostno naravnan. Sedaj se odpirajo priložnosti za nov turizem. S poudarkom na lokalnem.”

> Se ni z bolonjsko reformo čas študija skrajšal?

“Do implementacije bolonjske reforme sem precej kritičen. Ta se je dogajala v času ministrovanja dr. Jureta Zupana in tedaj je bila narejena zelo velika in nepopravljiva škoda, ker so bolonjski univerzitetni študij izenačili s prejšnjo visoko strokovno izobrazbo. Se pravi, da so bolonjski diplomi priznali stopnjo niže in magisterij izenačili s prejšnjo diplomo. Posledica tega je, da se je de facto študij podaljšal iz štirih na pet let, saj na prvi stopnji študija šolanje zaključi le manjši del študentov in ti so tudi praviloma zelo slabo zaposljivi. Se pravi, da večji del študentov nadaljuje šolanje na drugi stopnji in če k temu prištejemo še dve leti absolventskega staža po vsaki stopnji, ki ga izkoristi večina študentov, lahko izračunamo, da se je študij podaljšal iz petih na sedem let.”

Neenakomerna porazdelitev

> Se vam zdi, da je ta kriza prinesla, ali pa še bo, tudi razmišljanje o možnosti kakšnega drugačnega sistema, ne takšnega, v kakršnem živimo?

“Za boljši sistem je vedno prostor. Je pa izziv najti sistem, ki bi v resnici zagotavljal povprečnemu udeležencu v gospodarstvu boljši sistem vzpodbud, kot jih daje kapitalizem. Seveda se sam kapitalizem prepušča prostemu trgu, kar je nesmiselno, saj nikjer ni prostega trga. Američani se sicer hvalijo, da ga imajo, a so v resnici zelo daleč od tega. Zato pa v tak sistem vstopa država z mrežo socialnih podpor, kot so zavarovanja za brezposelnost, zdravstvena zavarovanja ... Tu Evropa na splošno opravlja bistveno boljšo nalogo kot ZDA, da drugih držav niti ne omenjamo. V Evropi ne boste našli slumov, ni ogromnih predmestij iz kartona, kot jih najdete v ZDA, Južni Ameriki, Aziji ... Ker tam socialne mreže ne delujejo.”

> Kako je na krizo in njene posledice pripravljeno povprečno slovensko gospodinjstvo. Se ljudje zavedajo, da bo prišlo do izgube služb? Da že prihaja?

“Povprečno slovensko gospodinjstvo ni v tako zelo slabi kondiciji predvsem zato ne, ker večina slovenskih gospodinjstev živi v lastni nepremičnini ali v nepremičnini, za katero ne plačuje najemnine. Že to, da človeku ne grozi, da bo končal na cesti, če ne bo zmogel plačevati najemnine, je velik plus. Tudi finančnih zalog imajo gospodinjstva kar nekaj. Če je v Sloveniji približno 800.000 gospodinjstev, naj bi glede na bančne vloge imelo vsako privarčevanih 30.000 evrov. Če bi bile te zaloge seveda enakomerno razporejene, bi to pomenilo, da bi lahko kljub krizi kakšno leto preživeli brez hudih posledic. Problem je seveda v neenakomerni porazdelitvi.”

“Kriza leta 2008 se je začela na finančnem področju in to v zelo eksotičnem delu financ - v izvedenih finančnih instrumentih, se širila na bančni sektor in se nato prek njega prelila v realni sektor. Danes je zgodba povsem drugačna. V tej krizi je prišlo do hkratnega šoka ponudbe in povpraševanja. In vse se dogaja v realnem sektorju, torej v gospodarstvu.”

> Je socialna razslojenost v državi velika?

“Slovenija je še vedno glede indeksa neenakosti pri vrhu. Gre torej za eno najbolj egalitarnih držav. Tako prihodkovno kot tudi premoženjsko. Pred leti sem sestavil primerjavo z Nemčijo. Po tem ključu bi morali v Sloveniji imeti vsaj kakšna dva milijarderja. Pa uradno ni nobenega.”

> Ostajava seveda pri besedi “uradno” ...

“Ne, v resnici super bogatih Slovencev ni. So ljudje, ki so vredni do sto milijonov evrov, več pa ne. Slovenija nima Todorićev, Maglic ...”

> Kaj pa privatizacijski tajkuni?

“Obseg teh je - v primerjavi z ostalimi državami, ki so šle skozi proces tranzicije - majhen.”

> In vendar velikokrat slišimo, da nam je bilo veliko državne lastnine pokradene. To drži?

“Celotne državne lastnine je za leto in pol pokojnin. Povedati pa je treba, da Slovenija ob osamosvojitvi ni imela državnega premoženja, to je bila družbena lastnina. Ta je potem šla prek privatizacijskih vaučerjev v roke prebivalstvu. Veliko tega, kar danes predstavlja družbeno lastnino, so ali podjetja, ki niso šla v proces privatizacije, denimo podjetja za infrastrukturo, ali pa so tisti, pri katerih je država imela druge interese. Denimo pri igralništvu.”

Je državi v interesu obdržati igralništvo?

> Kako je z igralništvom danes? V kakšni kondiciji je sploh primorsko gospodarstvo po koronakrizi, pa tudi vseh ostalih, ki so ga prizadela v preteklosti?

“Igralništvo je problematično, a menim, da bi tu lahko veliko naredila država, predvsem z zmanjševanjem koncesijskih dajatev. Če je državi v interesu obdržati igralništvo, se vedno lahko odpove dohodku od koncesijske dajatve. Pametna država bo naredila tudi to, saj je boljše imeti nekaj let pol manj koncesijske dajatve, kot pa je naslednjih deset let sploh ne imeti. Sicer pa so Primorci imeli nekaj zelo grdih gospodarskih zgodb. Ena takšnih je bil, denimo, Mip. To je bila zgodba menedžerskega odkupa, izčrpavanja.

Podobno je bilo z Istrabenzom. Tudi o gradbincih bi lahko kaj rekli. Na splošno pa veliko takih zgodb izhaja iz pomanjkanja korporativne kulture, tudi nadzora. V 90. letih smo Slovenci kar naenkrat vsi postali lastniki. Vedenjska ekonomija pravi, da če nekaj dobiš brezplačno, tega ne ceniš. Druga stvar, prirojena kapitalizmu, pa je pohlep. Tudi če človek ni v osnovi pohlepen, se mu - ko kar naenkrat upravlja z milijardami - zdi, da bi kakšen milijon lahko romal tudi na njegov račun.”

“Če je državi v interesu obdržati igralništvo, se vedno lahko odpove dohodku od koncesijske dajatve. Pametna država bo naredila tudi to, saj je boljše imeti nekaj let pol manj koncesijske dajatve, kot pa je naslednjih deset let sploh ne imeti.”

> Se je po vašem mnenju v tem času epidemije in pandemije dajalo kdaj tudi prednost dobičku pred zdravjem? Sploh pri dovoljenem odprtju nekaterih dejavnosti?

“Rekel bi, da nikoli ni šlo za dobiček, pač pa za preživetje. Z zaprtjem dejavnosti je kot s prohibicijo, še zlasti, ko je govor o zabavah, nočnih klubih. Saj veste, da je prepovedano še slajše. V času prohibicije se je pač pilo na črno. In če bi preprečili delovanje dejavnosti, kot so, denimo, nočni klubi, bi pač potekale na črno. Ljudje namreč ne morejo toliko časa živeti v strahu. Nekaj časa deluje, potem ne več.”

> So bili ukrepi ob začetku epidemije po vaši oceni sploh upravičeni?

“Kot znanstvenik bi rekel, da tega ne bomo mogli nikoli dokazati, ker nimamo nasprotnega primera. Ne vemo, kaj bi se zgodilo, če pandemije ne bi bilo. Uvid v to, kaj bi se lahko dogajalo, nam lahko da pandemija španske gripe leta 1918. Če bi imeli 40 odstotkov prebivalstva bolnega in pet odstotkov ljudi, ki bi umrli, bi bilo vse skupaj tudi dolgoročno veliko hujše. Ali bi se to tudi danes res zgodilo, ne vemo. Bi bile pa potencialne posledice tako hude, da si nihče ni upal tvegati tega eksperimenta.”

---