Mladim

Če lahko kaj pri svojih šestinštiridesetih letih z gotovostjo trdim, je, da sveta, ki me obdaja, ne razumem. In z vsakim izpadlim lasom, kolikor jih je še ostalo, se moje nerazumevanje družbe poglablja.

Bil je večer, bilo je jutro, prvi dan. Čakali smo v avli. Zdela se mi je mračna. Stal sem, ker se mi je zdelo sedeti na stopnišču nespoštljivo. Potem je prišla učiteljica. V zrelih letih, v elegantnem oker plašču in nas pospremila do učilnice. Da smo bodoči intelektualci, smetana družbe, in da se je treba učiti sproti. Ne kampanjsko. Je povedala. Nikogar nisem poznal. Razen ene osnovnošolske sošolke. Ničesar nisem vedel. Bal sem se. In strašno mi je bilo tesnobno. Tako klavrn je moj spomin na prvi šolski dan. Pa še ta je srednješolski. Prvega osnovnošolskega se ne spominjam več. Se pa spomnim neke drobne misli, ki je takrat tlela v meni in me pomirjala: tu se bom naučil za samostojno življenje. Tu se bom opremil, da bom lahko uresničil svoje sanje. Tu bom izvedel, kaj moje sanje sploh so. Tu se začenja pot svobode. Samostojnosti. Odraslosti. Ko mi ne bo treba več spraševati staršev, če lahko, ampak se bom lahko odločal sam. Ajde, ni tako enostavno, ampak saj veste, kaj mislim. In, ko se zdaj ozrem nazaj, je bilo res tako. No, je bilo treba dodati še (kar) nekaj univerzitetnih let, delovnih izkušenj in psihoterapije, ma zdaj sem odrasel, opremljen, samostojen, delam, kar me veseli in se veselim življenja. In ker po naravi stvari, možgani na eni strani (po)puščajo, svet pa šiba naprej z nebrzdano hitrostjo, je treba znanje nenehno dodajati. In obnavljati. A upanje ni popustilo. In želja sooblikovati svet, da bo lep za nas in prihodnje generacije, tudi ne.

Svoboda trga je spodnesla vrednote socialne države. Pluralizem idej so nadomestile (navidezne) neskončne možnosti potrošniške izbire. Pomen videza je zamenjal pristnost.

Svet, v katerega sem odraščal, je ponudil propad polstoletne utopične ideje bratstva in enotnosti, sožitja raznolikih identitet na Balkanu, prosperitete za prevladujoči srednji sloj, močne sociale, brezplačnega zdravstva in šolstva, življenja, ki temelji na kolektivnem in v katerem je individualno, zasebno v drugem, tretjem planu. Slišal sem dr. Pučnika reči: “Jugoslavije ni več, Jugoslavije ni več. Gre za Slovenijo.” Ne vedoč, kakšne vseobsegajoče razsežnosti so nosile te besede. Ne glorificiram. Sistem je imel napake. In je propadel. Danes z zavistjo gledam na mladost svojih staršev. Bila je izjemno težka, prežeta s pomanjkanjem, ki ga jaz nikoli nisem izkusil, a vendar se mi zdi, da je bilo upanja v njihovi mladosti več. Gotovosti več. Več jasnosti. Predvidljivosti. Optimizma. Več služb. Stanovanj. Stabilnosti. Sanje so se zdele tako dosegljive. Morda še najbolj od konca svetovne morije. Generacija hčera in sinov povojnih rekonstruktoric in rekonstruktorjev je uživala vandimo. Sadove dela svojih staršev in lastnega znoja.

Danes se mi svet zdi še kompleksnejši. Vrednote kolektivnega, skupnega, je nadomestila svetost zasebne lastnine. Vrednote skupnostnega so odstopile mesto individualistični etiki. Svoboda trga je spodnesla vrednote socialne države. Pluralizem idej so nadomestile (navidezne) neskončne možnosti potrošniške izbire. Pomen videza je zamenjal pristnost. Do redne službe s pogodbo o delu za nedoločen čas, z osemurnim delavnikom, dostojno plačo in ustreznim stanovanjem je danes bistveno težje kot pred dvema desetletjema ali štirimi. Ob vsej blaginji je prihodnost mladih danes veliko bolj negotova, kot je bila prihodnost moje mladosti ali mladosti mojih staršev.

Zato mlade, ki danes (ponovno) sedajo v šolske klopi, občudujem. Ne bo vam lahko, a prihodnost je vaša. Naj bodo glave in srca odprti, naj vam pridobljeno znanje pomaga narediti svet lepši. Boljši. In bodite pri tem uspešnejši, kot smo bili mi. Ker, roko na srce, mi in naši “tastari” smo, kot je videti iz aktualnega vzpona idej, ki so kazalniki brezupa, kar pošteno “zajebali”.


Preberite še


Najbolj brano