Ko študent po sobo gre ...

Študente do začetka študijskega leta loči še dober mesec. Če po raziskavah sodeč približno polovica študentov med študijem živi pri starših ali sorodnikih in tretjina pri zasebnikih, koliko jih spi na posteljah v 65 študentskih domovih po državi?

Komur se še ne ljubi utrujati možganskih vijug, lahko verjame uradnim izračunom, ki navajajo, da v študentskih domovih prebiva manj kot 13 odstotkov vseh študentov.

Študent, ki ni doma v kraju študija, stane starše ali skrbnike vsaj pol povprečne plače na mesec. In to brez posebnega luksuza.

Preden ugotovimo, kako zelo nizka je ta številka in kako bi morala država vendarle poskrbeti, da bi študentsko posteljo zagotovila večini slovenske učeče se prihodnosti, je vendarle treba dodati, da ameriški koncept bivanja v študentskih kampusih, kot ga gledamo v njihovih filmih, v evropskih državah ni običajen. Pravzaprav je ena izmed glavnih razlik med ameriškimi in evropskimi študenti, da slednji prebivališča večinoma najemajo na trgu, z izjemo Velike Britanije. Vendar zanjo tako velja, da se je že odpovedala evropski družini.

A šalo na stran. Najeti stanovanje v Sloveniji, sploh v glavnem mestu, kjer študira večina mladih, ni šala. Daleč od tega. Študent, ki ni doma v kraju študija, stane - tako, čez palec - mesečno več kot pol povprečne slovenske plače. In to brez kakšnega posebnega luksuza, kamor sodijo fakultetni učbeniki, obleka ali - bog ne daj - avtomobil.

Ob predpostavki, da gradnjo domov vendarle skozi študentsko delo financirajo študentje sami in tudi, da se v ozadju skriva problem širše neurejene stanovanjske problematike, je država zagotovo dolžna poiskati rešitve za to področje. Vzvodov je veliko, začenši z načrtovanjem gradnje novih študentskih domov. Ali pa vsaj s povečanjem ponudbe nepremičnin za najem na trgu. In takoj nato z natančnim zakonskim urejanjem oddajanja stanovanj v najem, kjer bi najprej lahko dorekli standarde, ki naj jih izpolnjujejo stanovanja za oddajo študentom (ja, vsaka predelana klet s poljskim straniščem vendarle ne more biti študentska soba). Potem pa bi se lahko pogovorili tudi o zgornji meji najemnin, ki za študente nikakor ne more biti enaka kot denimo za turiste. In še o marsičem drugem.

Seveda vse to prebuja zahteve po ukrepanju v širši stanovanjski politiki. In prav bi bilo, da se država, ki je že počasi prerasla študentska leta, tudi loti njenega reševanja.


Preberite še


Najbolj brano