Paprika - zakaj jo lupiti?

Do konca astronomskega poletja je še skoraj mesec dni, a meteorološko poletje se počasi poslavlja. Dokaz so tudi prodajalci pečene paprike pred nekaterimi večjimi trgovskimi središči, pri katerih kar puhti od značilnega vonja po papriki, ki vabi, da bi jo ugriznili.

Bralci že veste, da moj mož sovraži paradižnik. Toda papriko naravnost obožuje. In tako te dni nisva mogla mimo pražilcev paprike z juga, ne da bi jo kupila. Mene je pri tem zmotila črno zažgana lupina paprike. To ni zdravo, čeprav paprika je. Zato se postavlja logično vprašanje, čemu lupiti oziroma toliko zapeči, da postane vsa črna? Pražilca nista vedela odgovora in sta se izgovorila na tradicijo. Ta je nesporna, a čeprav sama rada zagovarjam tradicionalne postopke pri pripravi hrane in uporabo izvornih živil, pa moram reči, da iz preteklosti le ni vse tako zdravo, da bi lahko kar posplošili v trditev.

Lupljenje je nesmiselno

Če upoštevamo, da je najvišja koncentracija najboljših hranilnih in zaščitnih snovi v lupini vsakega sadeža in zelenjave, je lupljenje nesmiselno. Če sta sadje in zelenjava pridelana biološko oziroma “eko”, vedno lahko uživamo vse, z lupino vred. In pri tem pridobimo največ za naše telo. To je med drugim tudi smisel in pomen ekološke pridelave, mar ne?!

Seveda si ne delam utvar, da bi moje negodovanje kakorkoli vplivalo na pražilce paprike in na vse, ki prisegajo na okus pečene paprike. Slednji bodo tudi v prihodnje lupili črno zapečeno papriko, saj drugače ne morejo. S tem vsaj preprečijo škodo, ki bi jo naredilo uživanje zoglenelih delov paprike, čeprav v telo dobijo precej manj hranilnih snovi, kot bi jih z integralnim uživanjem sveže paprike. S črnim zapečenjem zagotovo izgubijo vse zaščitne snovi. Zato je dobro premisliti, kaj želimo doseči z uživanjem paprike, preden jo zapečemo in olupimo.

Podaljšuje čilost in življenje

V svežih paprikah je nadvse zdravilna učinkovina - kapsaicin. Ta pomaga za dobro prekrvavitev našega telesa in preprečuje nastajanje krvnih strdkov, saj naredi kri bolj tekočo. Kapsaicina je največ prav v stenah paprike in v semenih. Kapsaicin je nujen tudi za nastajanje endorfinov oziroma hormonov sreče in dobrega počutja. No, za dobro prepustnost kapilar poskrbijo tudi še flavonoid rutin ter vitamini skupine B, še zlasti B3 in vitamin C, ki jih prav tako izdatno dobimo v paprikah in skupaj preprečujejo nevarnost infarkta in pomagajo zniževati količino škodljivih maščobnih kislin v krvi. Nekatere paprike imajo celo trikrat več vitamina C kot limone. Paprike poleg drugih mineralov vsebujejo tudi cink; ta krepi vezivna tkiva žil, blaži težave s krčnimi žilami, spodbuja prebavo maščob in znižuje holesterol.

Španski poper

Paprika je enoletna rastlina iz družine razhudnikovk. Izvira iz Amerike in med Evropejci so se z njo prvi srečali španski osvajalci nove celine, zato so jo sprva imenovali španski poper. Španci so jo zanesli v Francijo, kjer je postala prav tako priljubljena začimba, in od tod je našla pot po vsej Evropi. Še zlasti cenjena je postala na Madžarskem in v Srbiji. Domovinsko pravico si je našla tudi drugod na Balkanu, na Bližnjem vzhodu in v vseh arabskih državah.

Paprik je veliko vrst, ločimo jih tako po barvi, od bele do rdeče, rumene in zelene, kakor tudi po velikost in obliki, pa tudi na zelenjavno, pekočo začimbno in paradižnikovo papriko. Plodovi začimbne paprike so manjši, sem sodijo na primer feferoni in čili. Paradižnikova paprika pa je križanec med zelenjavno papriko in rebrastim paradižnikom in je dobra zlasti za mezgo.

Paprika je lahko sladka, pol ostra ali pol pekoča ter ostra in pekoča. O tem obstaja “cela znanost” in meritve, a za nas je dovolj, če vemo, da je zaznava, koliko je paprika pekoča, pravzaprav najprej individualna, nato stvar navade in okolja. Kar je za Slovence na primer močno pekoče, je za Madžare komaj kaj več kot sladko. Torej, naj bodo zelene, rumene, vroče rdeče, sladke ali pekoče, vse so za našo srečo!

Zelo uporabna v kulinariki

V kuhinji je paprika široko uporabna: nepogrešljiva je pri dušenem mesu, bograču in vseh vrstah golaža, tudi gobovega ali krompirjevega. Brez nje si ni mogoče zamisliti pikantnih juh, zlasti paradižnikove ali fižolove, nato raznih prikuh in omak, paprikaš pa je po njej celo dobil ime. Lahko jo surovo narežemo in pripravimo v solati; samo ali z drugimi sestavinami, s paradižnikom, čebulo in fižolom. Lahko vse skupaj podušimo in si pripravimo osnovo za poznejšo uporabo ob mesnih jedeh in golažih. Lahko si naredimo ajvar, sladek ali pekoč, tudi z dodatki, ki mu dopolnijo karakter.

Lahko jo preprosto posušimo in fino zmeljemo v prah, ki ga uporabimo pri kuhi vsega prej omenjenega. Intenzivnost barve je odvisna od vrste in barve paprike, ki smo jo uporabili, ostrost pa od ostrine sveže paprike. Oboje je moč uporabiti tudi za obarvanje in začinjenje drugih jedi. Mleta paprika je odličen dodatek piščančjim jedem, jagnjetini in teletini, rižotam in drugim jedem z rižem, nepogrešljiva pa je tudi pri golažu in raznih enolončnicah.

Kljub zdravilnim lastnostim paprike, ki podaljšujejo čilost in življenje, pa previdnost ne bo odveč. Odsvetujejo namreč čezmerno uživanje pekočih paprik vsem, ki so nagnjeni k spontanim krvavitvam ali se jim rane slabo celijo. Prav tako naj ne uživajo ostre paprike tisti z razdraženo ali vneto sluznico v želodcu in črevesju. A za razliko od splošnega prepričanja, paprika, še zlasti ostra, človeku z zdravim črevesjem zelo koristi, saj spodbuja delovanje črevesja in vse prebavne postopke, ki v njem potekajo.

---