Marjan Pribac iz Žusterne je hvaležen, da se je še enkrat rodil

Praznovanje rojstnega dneva je običajno vezano na datum rojstva. Marjan Pribac iz Žusterne tako praznuje kar dvakrat na leto: prvič se je rodil 2. januarja 1925 v Novi vasi nad Dragonjo, drugič pa 22. julija 1945, ko se je vrnil iz nemškega koncentracijskega taborišča Buchenwald. Letos je tako ta še vedno čili možakar, ki zase in za tri leta mlajšo ženo Zoro še vedno vsak dan skuha kosilo, že vrsto let pa tudi sam peče kruh - da o delu na vrtu in skrbi za trte in oljke niti ne govorimo -, praznoval 95 in 75 let.

Čeprav je od njegovega drugega rojstva preteklo že 75 let, se še vedno s filigransko natančnostjo spominja tistega obdobja. “Moja zgodba se začne 1. oktobra 1944. Na prvo nedeljo v oktobru je v Novi vasi opasilo, največji praznik v letu. Ob 10. uri sem šel k maši, od koder se več nisem vrnil domov,” začne Marjan Pribac svojo pripoved. “Pred koncem maše je župnik oznanil - tako mu je bilo ukazano -, da moramo vsi moški med 18. in 55. letom ostati v cerkvi. Zunaj so nas že čakali esesovci in nas odpeljali v komando v vasi, kjer smo noč prebedeli na golih deskah. Zjutraj so nas gnali proti Šmarjam. Na križišču pod vasjo se je naša kolona združila s tistima iz Kort in iz sečoveljske smeri. Bilo nas je ogromno. Peš smo nadaljevali proti Kopru in naprej proti Trstu, enkrat pozno zvečer smo prispeli do zloglasnega zapora Coroneo v središču mesta. Po osmih dneh so nas lahko prišle obiskati mame oziroma ženske sorodnice, pozdravili smo se zgolj od daleč, prek dvorišča, nato pa so nas kot živino natrpali v vagone in zaklenili vrata. Vedel sem, da se nam ne obeta nič dobrega ...”

Bili so le številke

Po treh dneh jih je vlak lačne in prezeble pripeljal na cilj - prav na vhod taborišča Buchenwald, enega največjih nacističnih koncentracijskih taborišč. “Ko so odprli vrata vagona, so vame zasvetile močne luči reflektorjev, zagledal sem žičnato ograjo, oborožene vojake, ki so se drli 'schnell, schnell', hitro, hitro, in nas s kopiti pušk usmerjali proti ogromnemu prostoru, kjer smo v strahu prebili prvo noč. Drugi dan so nas ostrigli, obrili, nas dezinficirali in oštevilčili. Naših imen ni bilo več, od takrat smo bili vsi le številke.”

“Drugi dan so nas ostrigli, obrili, nas dezinficirali in oštevilčili. Naših imen ni bilo več, od takrat smo bili vsi le številke.”

Marjan Pribac95-letnik, ki je preživel taborišče

V nemščini pove svojo številko. 81825. “Ko so poklicali tvojo številko, si moral nemudoma stopiti korak naprej iz vrste in se javiti. Prišleki seveda nismo razumeli nemško, zato smo bili tepeni.” A nekako mu je uspelo, da si je zaporedje njemu dotlej povsem neznanih besed kmalu zapomnil in se tako izognil udarcem s pendreki. “Bilo je zelo hudo. Bili smo lačni in žejni ter povsem razčlovečeni. Buchenwald je bilo eno ogromno skladišče delovne sile, od koder so prerazporejali ljudi na prisilno delo v razne konce Nemčije,” pripoveduje Pribac.

Čeprav je bil kmet, se je izdajal za mehanika, kar ga je po tednu dni pripeljalo v 60 kilometrov oddaljeno tekstilno tovarno, v kateri so v času vojne izdelovali letalska krila. “Ker so bili Nemci zadovoljni z našim delom, so nas 'nagradili' z enim toplim obrokom na dan. Sanja se vam ne, kakšen luksuz je to bil, enkrat na dan zaužiti nekaj toplega ...” Pri delu ni imel zaščitne maske, zato mu je aluminijev prah, ki ga je vdihoval, precej načel zdravje. “Pljuval sem kri, dobil visoko vročino, zato so me poslali k zdravniku, ki mi je sicer odredil tri dni počitka. Prvi dan 'počitka' sem moral najprej zribati ogromen hodnik v taborišču, nato pa - čeprav sem komaj še stal na nogah - prenašati trupla sojetnikov v ogromno jamo ... Drugi dan sem šel spet na delo. Nato so me premestili na drugo delovno mesto. Dva meseca sem zmrzoval na prostem, nato pod zemljo ... Bili smo lačni, utrujeni, sanja se mi ne, kako sem sploh preživel.”

Pričakoval je milostni strel

“Nekega dne, bilo je v začetku aprila 1945, so nas vse zbobnali na dvorišče. Nismo vedeli, kaj se dogaja. Razdeli so nas v dve skupini, tiste precej slabotne so postrelili, ostale so nas gnali na 250 kilometrov dolg pohod, čim dlje od fronte.” Bilo je le nekaj dni pred osvoboditvijo, zavezniška vojska je taborišče Buchenwald osvobodila 11. aprila. To je bilo eno prvih osvobojenih taborišč na ozemlju Nemčije. “Ob cesti so cvetele jablane in češnje. Niti roke nisem mogel dvigniti, da bi si utrgal malo cvetočih vejic in si jih ponesel k lačnim ustom, tako zelo sem bil oslabel.” Imel je 20 let, tehtal je vsega 36 kilogramov ... Ko so ga izločili iz kolone, je pričakoval milostni strel, ki bi ga odrešil muk, toda kolona je šla naprej in petero onemoglih taboriščnikov so pustili ob cesti.

“Zraven je bil mali borov gozdiček, trije taboriščniki so se usedli na tla, jaz in neki Furlan, Ferdo, pa ne, saj sva vedela, da se ne bova mogla več dvigniti.” Prav to ju je rešilo, da nista tudi sama padla pod streli mladih nemških vojakov, saj ju med debli dreves niso opazili. “Gledal sem, kako so ti krvi željni mulci pobili tiste tri reveže ... Niti dihal nisem več, tako me je bilo strah,” prizna. Nato se zamisli: “Veste, mama mi je pravila, da je enkrat takrat šla k štroligi (vedeževalki, op.a.) vprašat, če sem še živ. Ji je rekla, da sem in da bom prišel domov, a da me čaka še dolga in nevarna pot ... In res je bilo tako.”

V zavetju noči sta se s Ferdom z zadnjimi močmi zavlekla do bližnje kmetije. Jutranje sonce je prezeblima in lačnima telesoma dalo nekaj moči. “Pri neki hiši sem prosil za skodelico kave. Roke so se mi tako tresle, da mi je skodelica padla iz rok in se razbila. Ženska mi je takoj prinesla drugo. Povedala nama je, po kateri poti morava, da ubeživa Nemcem. Nedaleč stran sva naletela na srbskega vojaka, ki nama je ponudil sendvič, a od izčrpanosti nisva mogla jesti. Bila sva polna uši, komaj sva še stala na nogah. Nato so naju rešili ruski vojaki, ki so naju spravili v bolnišnico.”

Ponovno rojstvo

16. junija, ko je zapustil bolnišnico, je tehtal “že” 56 kilogramov. Bil je dovolj pri moči za dolgo pot proti domu. Potoval je peš, s kamionom, z vlakom ... “Ker nisem želel, da bi me domači videli tako neurejenega, sem šel, ko sem končno prispel v Koper, najprej k frizerju. Povedal sem mu, da sem brez denarja, da se vračam iz taborišča ... In me je zastonj ostrigel.” 22. julija popoldne je po osmih mesecih pripešačil nazaj v Novo vas. Tik pred vasjo je srečal vaščanko, ki mu je povedala, da se je brat Toni srečno vrnil iz partizanov, da so očeta že pred koncem vojne izpustili iz taborišča v Avstriji in da so ostali živi in zdravi. “Ko sem vstopil v hišo, so bili vsi pri popoldanskem počitku. Joj, kakšno veselje je bilo, ko so se prebudili in me zagledali,” se svojega ponovnega rojstva spominja Marjan Pribac.

Še pred zajtrkom - križanke

Marjan si je počasi opomogel, sprva je delal na domači kmetiji, nato se je zaposlil na policiji in vse do upokojitve delal kot miličnik. Nekoč ga je med službo z obiskom presenetil Ferdo, sojetnik iz Buchenwalda, s katerim sta kasneje skupaj obiskala taborišče. O dogajanju po odhodu iz taborišča je Marjan skupaj s še nekaterimi preživelimi napisal tudi knjigo.

Kljub visoki starosti z ženo še vedno pridno skrbita zase. “Vsak dan skuham kosilo, tudi kruh sam pečem,” se pohvali Marjan. “Oooo, ma tudi Zora kaj naredi pri hiši,” ga brž popravi žena. “Ja, je pridna tudi ona,” svojo tri leta mlajšo življenjsko sopotnico pohvali 95-letnik, ki še vedno vozi avto, vsako jutro brez očal prebere Primorske novice in Slovenske novice, potem pa gre delat na vrt.

“Najraje pa rešujem križanke. To je moje prvo jutranje opravilo, še pred zajtrkom,” se zasmeje. Kot pravi Istran seveda ne more brez trt in oljk. Lani je posadil še zadnjih pet oljk. “Ker vrta ne morem več obdelovati tako kot prej in ker vrt ne sme biti prazen, sem posadil pa oljke. Jaz trpim, da ne morem delat,” pojasni. Ob slovesu nam zaupa, da ponoči, ko ne more spati, razmišlja o tem, kar se mu je zgodilo. “Na neki način mi je bila usoda vendarle naklonjena, saj sicer sploh ne bi preživel vseh tistih težkih trenutkov,” je hvaležen Marjan Pribac.

---