Saša Vipotnik: Svoj glas moram uporabiti

Skupina AKA Neomi je januarja izdala svojo drugo ploščo Beautiful disasters. Prenovljena zasedba in prenovljen, osupljivo osvežen zvok in produkcija, ki jadra po sodobnejših vodah, pišejo nadaljevanje, še vedno močno definirano z vsebino besedil Saše Vipotnik, pevke in zdravnice. Pesmi piše iz notranjih bojev, a čuti, da je dolžna svoj glas uporabiti tudi v službi družbene kritike.

POSTOJNA > Po prvi plošči, s katere je pesem Poglej okupirala radijske valove, se je Saša Vipotnik pridružila humanitarni medicinski odpravi na Papui Novi Gvineji in se nato za pol leta preselila v Istanbul, tako da so nekdanji glasbeni kolegi sčasoma našli druge glasbene poti. Novo pot Neomi, ki je postala AKA Neomi, je začrtalo srečanje s kitaristom Mariem Babojelićem. Izkazal se je za Sašino sorodno ustvarjalno dušo in je v vlogi producenta odločilno prispeval k metamorfozi v bolj elektronski, triphopovsko prefinjen zvok. “Pesmi so začele nastajati v angleščini, kar ne pomeni, da ne bom še kdaj presedlala na slovenščino,” pravi pevka. V bendu sta se jima kmalu pridružila še basist Dejan Slak in bobnar Marko Grubar, na plošči in tudi na odru festivala Zmaj 'ma mlade pa bo gost še odličen trobentač Igor Matković.

Marsikoga je presenetil nedavni izid videospota za pesem The View, ki napoveduje že nov EP.

“Verjetno je bilo tem večje presenečenje, ker smo umanjkali osem let. A se nam je že prej nabralo precej materiala. Malce je to tudi posledica razmer ob novem koronavirusu; ko so umanjkali koncerti, smo začeli ustvarjati novo muziko.”

“Moramo se naučiti živeti s tem stanjem, ki lahko traja še nekaj let. Verjetno ne bo prava rešitev, da se ves čas nečemu odpovedujemo, ker bo počasi vse propadlo. Treba je najti varne načine za izvajanje koncertov.”

Saša Vipotnik, pevka AKA Neomi

Glasbeno vzdušje skladbe nadaljuje zvočno zgodbo še aktualne plošče Beautiful disasters. Bi lahko vsebino albuma o krhanju lepega zgostili v: najprej je krasno, potem je katastrofa, ampak bilo je vredno in vse bi ponovili?

“V bistvu drži. Mogoče je pesem The View iz tega vidika nekakšen nov začetek. Nisem je toliko povezovala z albumom, ki se mi zdi celota. Vse pesmi ves čas nekako melanholično nihajo med nečim lepim in malce tudi grdim, pri čemer ne gre za obžalovanje, temveč bolj za nekakšno sprijaznjenost, pa zrcaljenje sveta in družbe, v kateri živimo, ki kot da drvi proti katastrofi, mi pa smo v svojih mehurčkih, v katerih smo lahko še vedno srečni, veseli in nas rešujejo. Naslednja pesem na novem albumu pa bo vsaj v glasbenem smislu bolj vesela, na trenutke celo funky … Z novim albumom se hočemo zabavati. (smeh) Prej je bilo preveč ugodja. Ko se dogajajo same dobre stvari, očitno opažaš zgolj slabe, sedaj, ko se je vse sesulo, pa želiš biti malce bolj pozitiven.”

Z nove plošče je najbolj odzvanja Family, v kateri govorite o željah LGBT osebe, ki niso nič drugačne od večine. Marsikdo si preprosto želi dom, psa, družino, skratka, ne glede na spolno usmerjenost ali kakšno drugo posebnost. Kako težko je o tem spregovoriti?

“V pesmi sploh ni bilo težko. Ko pri meni nastaja glasba, prihaja iz stisk oziroma pomembnih vprašanj. Zdi se mi pa nujno, da se postaviš za vse, kar je zate pomembno, sploh če to živiš tudi sam. V našem prostoru o tem še ne govorimo tako zelo veliko, kot se morda zdi, ali pa včasih ne na pravi način. V pesmi povem, kako lepo sem se imela kot otrok, ko sem razmišljala, da bom nekega dne imela psa, dom, družino ... A vsak, ki je drugačen, ki kakorkoli odstopa od večine, prej ali slej v življenju naleti na kakšno oviro ali nesprejemanje. Večina pa si želi le potrditve in da bi ga družba sprejela. Vsaj jaz sem si. A kakorkoli se trudiš, te ne bodo nikoli vsi sprejeli. In to je seveda lahko boleče …”

V pesmi omenite tudi, da ste se želeli prilagoditi, ugajati ...

“Kar ni rešitev na dolgi rok. Moram pa povedati, da zaradi svoje spolne usmerjenosti k sreči nisem imela večjih groznih izkušenj. Sčasoma ugotoviš, da moraš dobiti malce tršo kožo. To je del rešitve.”

Tišina pa ni. Če si tiho, še ne pomeni, da si pametnejši, pojete v Silent. Tišina ne prinese, zlasti ne v teh časih, učinkov …

“Kdor molči, devetim odgovori? Ne, včasih to le pomeni, da ne boš slišan. Morda smo tak narod, da se raje umaknemo, se ne soočimo. Tudi sama se nerada spuščam v konflikte, nisem človek za javne debate, se mi pa zdi, da imam svojo pesem in glas, ki ga lahko uporabim, in bi se mi zdelo grozno, če ga ne bi izkoristila za stvari, ki so mi pomembne.”

Med pomembnimi rečmi sta v vašem življenju tako glasba kakor profesionalna pot zdravnice, trenutno še specializantke nevrologije. Poti sta vzporedni, ni vam bilo še treba izbirati?

“Nismo toliko glasbeno aktivni, da bi morala izbirati. Doslej moje delo v bolnišnici zaradi glasbe ni trpelo. Si mislim, da je imeti otroka bolj zahtevna služba poleg prave. Z mojega vidika je glasba še vedno resen hobi. Veliko zdravnikov ima resne hobije; en kirurg, denimo, je tudi rekreativni pilot in še violinist zraven.”

Vloga zdravnika se pojavi v Yellow pill. Ste kritični do vloge zdravnika, ki ti da tableto za vsakršno tegobo, ali do zahodne medicine na splošno?

“Pesem ni bila tako mišljena. (smeh) V resnici je nastala v obdobju, ko je imelo več bližnjih zdravstvene težave in so me prosili za pomoč. Potem pa je bilo naenkrat tistih 'ali mi lahko predpišeš te tablete' preveč. Tako je nastala ta pesem. Sicer pa je glavni problem zahodne medicine ta, da imamo enostavno premalo časa za paciente. Velik sistemski problem, pri katerem ne vidim rešitve. 15 minut za pacienta absolutno ni dovolj ne za to, da bi izvedel dovolj o njem, ne da bi se ta počutil kakovostno obravnavan.”

Kako ste preživeli prvi val novega koronavirusa?

“10. marca smo bili na našem inštitutu za nevrofiziologijo izpostavljeni kontaktu z okuženim pacientom, tako da so nas poslali za 14 dni domov v karanteno. Čas se je ustavil. Ko sem se vrnila, so vzpostavili čisto drug sistem. Ni bilo jasno, kaj bo, ali bomo doživeli italijanski scenarij … Prišlo je do reorganizacije. Zdaj pa ostajajo zaščitni ukrepi, ki seveda otežujejo delo. Med pregledi pacientov mora miniti več časa, kar je dobro, ker imaš več časa tudi zanje, po drugi pa se bodo čakalne vrste grozno podaljšale.”

In tu so še teorije zarote ...

“Najlaže je verjeti v teorije zarote. Ker trenutno ne znamo odgovoriti na vsa vprašanja, navodila pa niso dosledna, nastopita strah in nastaja zmeda. Najprej je nastopil strah, ko pa se ni zgodila pričakovana groza, je prišlo na plan nezaupanje, češ zakaj smo morali vse zapreti, saj ni bilo tako grozno … Meni se zdi pomembno, da zdravstvenega sistema ne preobremenimo, zato je prav, da so bili sprejeti nekateri ukrepi. Verjetno bi bilo dobro, da bi jasna pravila dlje časa ostala enaka. V Nemčiji se pravila niso spremenila od marca, ve se, kje je treba nositi maske, in v lokalih, kjer je več ljudi, obiskovalce popisujejo. Pri nas pa je sprva prevladoval občutek, da nas kot kake prvošolčke svarijo: če ne boste pridni, se bodo ukrepi zaostrili. Če bi te zahteve predstavili v obliki priporočil, in pokazali spoštovanje, bi v zameno dobili spoštovanje.”

Kakšno pa je zdravje našega zdravstva?

“Odvisno, s kom se primerjaš. V primerjavi z Američani je super. Dobro poskrbimo tako za revne kakor bogate. Za zdaj še ni velikih razlik. Nimamo pa toliko denarja kot nekatere zahodne države. Če samo pogledamo, da starostnike po bolnišnični obravnavi pošljejo v domove za starejše … tu se pojavlja zelo velik problem. Slaba je struktura paliativne medicine, ni prostorov, ljudje nimajo denarja, da bi si jo lahko privoščili. Z vidika koronakrize je bil v začetku problem, da ni bilo dovolj respiratorjev, sploh pa ne postelj v intenzivni negi, če bi prišlo do res velikega poslabšanja. Švedska ima veliko kapacitet, da se je lahko tako sproščeno lotila pandemije, a imela je žrtve in so obenem že priznali, da morda odločitev ni bila najboljša. Ampak pri njih ni bilo strahu, da se bo zdravstveni sistem porušil.”

Skratka ni vse rožnato. Ste tudi zato predelali uspešnico Katie Melua v protestno 10.000 biciklov in angleško 10.000 bycicles in Ljubljana?

“Če delaš glasbo, se mi zdi prav, da uporabiš glas še za kaj drugega. Z veseljem naredim še kaj, če ima lahko to vsaj majčken pozitivni učinek na posameznika. Ker smo hoteli, da sporočilo preseže avtorstvo, se avtorji nismo podpisali z imeni. Poimenovali smo se Prešerne misli. Tudi sama kolesarim.”

In opozarjate, kakor v skladbi, da kulturniki niste delomrzneži ...

“Tudi na to, med drugim. Pesem je nastala zelo na hitro. Jaz sem napisala angleško verzijo, moja punca Eva Taja Cimerman pa slovensko. Začelo se je z afero z maskami in respiratorji, ker je bilo zelo jasno, da zadeve niso šle v pravo smer. Odstavljali so ljudi s položajev po nepotrebnem, nameščali nekompetentne. Pa ves čas to poudarjanje delitve na levo in na desno, ki izvira še iz druge svetovne vojne oziroma dogodkov po njej … Veliko imamo tega.”

Čeprav ste letnik 1987, bi vas danes najbrž označili za komunistko.

“Ta razdor je že smešen. Grozno se mi zdi že to, da nameščajo ljudi na pomembne strokovne funkcije, od njih pa pričakujejo, da bo odločitve diktiralo njihovo politično prepričanje, ne znanje. Da jim bo pravo odločitev zameglila ideologija. Jaz sem na svojem področju najprej strokovnjak, barve ne bi smele igrati vlog. Politika dela pogosto veliko škode stroki.”

Kaj pa kulturi, glasbenikom? Ste najbolj kužni? Najstrožji ukrepi so doleteli vas. Prvi ste morali nehati delati, zadnji se vračate na oder. Kantavtor Jure Novak je dejal, da je v vsakem z ljudmi nabitem lokalu vse v redu, dokler se med ljudmi ne pojavi glasbenik s kitaro.

“Soglašam s tistimi, ki pravijo: če morajo ukrepe upoštevati vsi, naj država nudi tudi pomoč vsem, tako kot je s turističnimi boni. Mi se moramo naučiti živeti s tem stanjem, ki lahko traja še nekaj let. Verjetno ne bo prava rešitev, da se ves čas nečemu odpovedujemo, ker bo počasi vse propadlo. Treba je najti varne načine za izvajanje koncertov.”

So restavracije in bari manj rizični kot koncerti, kjer so stroge omejitve, zadnja predvideva osem metrov med vami in občinstvom?

“Seveda ne, to je čisti absurd. Zaenkrat je še veliko absurdnega. Treba bo še najti rešitve. Tudi za kulturo, ki je še bolj podhranjena kot pred koronakrizo. Vsaka družba potrebuje kulturo.”

Zdaj razvijamo kulturo pedaliranja.

“Tudi to je nekaj, nekakšen občutek skupnosti.”

---