Poklon večno mladim iz šestdesetih

Nocojšnji nastop obujenih skupin Le catene in Pepetuum mobile na prvem večeru festivala Folkest v koprski Taverni, ki mu jutri sledi koncert italijanskih legend Nomadi, prinaša zanimivo zgodbo o povezovalni moči spominov in glasbe. Kakor pravijo člani, duh je ušel iz stekleničke, ko je Slobodan Simič Sime napisal knjigo Piranski bitlesi. Obrisal je prah pozabe in zanetil željo ...

KOPER, PIRAN > “Septembra 1966 so se v jedilnici italijanske gimnazije v Piranu srečali Sergio Settomini, Fulvio Lacovich in Claudio Bartole,” se začne zgodba o skupini Le catene v knjigi Slobodana Simiča Simeta. Fante so navduševale “bit” glasba in italijanske “kancone” in kmalu so začeli vaditi pod okriljem italijanskega Circola v Piranu.

Zgoraj: Le Catene, kot bodo nastopile drevi (z desne): Fulvio Lacovich, Valter Kofol, Piero Pocecco, Sergio Settomini in Robert Vatovec. Spodaj: Le Catene leta 1967 (z leve): Giovanni Gherbaz, Claudio Bartole, Giuliano Sincovich, Sergio Settomini in Fulvio Lacovich.

Duh šestdesetih

Navkljub številnim nastopom so delovali le dobro leto, saj so se začeli tako odhodi v vojsko kot vse večja ljubezen do rocka, ki pa ni bil po godu piranski italijanski skupnosti. “Bobne sem prodal leta 1972, ko sem se vrnil iz vojske, in potem jih nisem več igral. Ponovno sesti zanje je bil pravi izziv,” pravi Fulvio Lacovich, upokojeni urednik Radia Koper, ki je leta 1969, po razpadu “Verig”, s prijatelji Stevanom Mavričem,Hermanom Antončičem in Alfredom Iskro ustanovil še skupino Perpetuum mobile, v kateri se je iz bas kitarista prelevil v bobnarja. Zasedba je delovala le kratek čas in se po nekaj nastopih razšla, poleti 1970 pa so jo piranski srednješolci obudili v novo življenje: Iskri in Lacovichu iz prve postave so se pridružili basist Rudi Korošec, ki je kmalu skupino zapustil in ga je nadomestil Marino Dugaro, orgle je igral Franci Čelhar, pevecpa je bil edini Izolan v bendu, zdaj že pokojni Žarko Cergol.

Zgoraj: Perpetuum Mobile bodo obujali (z desne) Valentin Destradi, Franci Čelhar, Vladka Gojak, Fredi Iskra, Fulvio Lacovich in Marino Dugaro. Spodaj: na fotografiji Jake Jeraša neuradno uradnega fotografa Perpetuum mobile leta 1971 (z leve) Fredi Iskra, Franci Čelhar, Žare Cergolj, zadaj Marino Dugaro in Fulvio Lacovich.

Vadili so pri Čelharju, v repertoarju pa je bil zlasti Santana ... “Imeli smo 17, 18 let, bili smo piranski dijaki, kakšno smo tudi ušpičili, a imeli smo se krasno. Žal samo do septembra 1971, ko je Fulvio moral v JLA, Alfred pa na strojno fakulteto v Ljubljano ... Kasneje se nismo veliko videvali. In zanimivo, tisti, ki ves ta čas niso poprijeli za inštrument, so bili takoj za to, da ponovno igramo. Najbolj so zagreti za vaje! Kitarist se vozi celo iz Ljubljane,” pove Čelhar, ki se je od nekdanjih dijaških glasbenih tovarišev edini poleg Marina Dugara podal v profesionalne glasbene vode; med drugim je leta 1974 soustanovil tudi znano zasedbo Prizma.

Ko je Sime s svojo knjigo obudil spomine na mladostno ustvarjalnost, so si nekdanji člani skupin, na čelu s Sergiom Settominijem, upokojenim novinarjem italijanskega programa koprske televizije, postavili izziv: morda pa bi res lahko vsaj še enkrat zaigrali. Tako sta skupini, z nekaterimi novimi podpornimi člani, vstali iz pozabe na lanski novembrski predstavitvi knjige v portoroškem Monfortu. Poželi sta spodbudne odzive, zato so se odločili, da se še kdaj zberejo. In ker je Settomini član ekipe društva AIAS, ki skrbi za koprsko izpostavo festivala Folkest, so se odločili, da bi se s svojim nastopom na letošnji ediciji poklonili popularni glasbi šestdesetih, ki je še danes eno najpomembnejših obdobij glasbene zgodovine, in generaciji, ki jo je poslušala.

“Forever young! Za vedno mladi! To je nekakšen moto. Beseda, ki najbolje opiše, kar smo vsa ta leta ohranili, je 'incoscente', smo nekako nespametni, v nas je znova vzplamtela želja, vendar seveda smo bili in ostajamo amaterji,” pove Settomini. Napisal je tudi besedilo za letak, ki povzema bistvo: “Legendarna leta ... mladost, življenjska radost, odkrivanje telesa, grožnja atomske bombe, glasba stoletja ... Po več kot petdesetih letih kapljice obdobja, ki bujno in zimzeleno ostaja v naših srcih.”

Poklon generaciji

“Res je treba poudariti, da se z našim nastopom ne gremo nikakršne revolucije, ne gre pričakovati virtuoznosti, a v nas je še dovolj adrenalina in srčne želje, da se želimo pokloniti glasbi in ljudem, ki so jo z nami živeli. Vsi smo upokojeni, čas ni več problem, vaje niso napor, prej zabava,” pove Čelhar, ki opozori, da bi skupina Perpetuum mobile letos praznovala 50 let.

Od prve postave skupine Le catene, ki so jo sestavljali Sergio Settomini, Fulvio Lacovich, Claudio Bartole, Giuliano Sincovich in Giovanni Gherbaz, bosta drevi na odru Taverne nastopila le Settomini in Lacovich, z glasbeno oporo profesionalcev - Roberta Vatovca, Piera Pocecca in Valterja Kofola. Kot pove Lacovich, bodo igrali povsem italijanski repertoar, saj so kot skupina delovali v okviru italijanskega kluba, zato bodo z odra odzvanjali tudi Lucio Battisti, Nomadi, The Rocks, Profeti, Celentano ... Zasedba Pepretuum mobile, v kateri se bodo generaciji 60. let poklanjali Franci Čelhar, Fredi Iskra, Marino Dugaro, Valentin Destradi na bobnih in Fulvio Lacovich na tolkalih, bo igrala Santano, Doorse ter ob jubileju, pol stoletja po njuni smrti, tudi Jimija Hendrixa in Janis Joplin - slednjo bo interpretirala Vladka Gojak. “Treba je vedeti, da je bila ta glasba v tistih časih nekaj novega, revolucionarnega, in obalna glasbena scena je brbotala od skupin, ki so se ji posvečale, zato bo to poklon tudi njim,” še doda Lacovich.

Slobodan Simič Sime, ki je s svojo knjigo nehote vse to spodbudil, bo poskrbel za videoprojekcijo, s katero se bodo obiskovalci tudi s podobami podali na odkrivanje skupin in krajev pod skupnim imenovalcem zlata šestdeseta.

Jutri prihajajo legendarni Nomadi.


Najbolj brano