Joj, sramota, legli so kar na travo, v parku!

Sramotno, neokusno, vsekakor vredno glasnega zgražanja in tudi uradnega pregona - ali vsaj javnega linča, modernega, internetnega. Ljudje, ki sredi avgusta pri morju v kopalkah ležijo na brisačah, po vseh merilih zdrave pameti sicer ne bi smeli zbujati kake posebne pozornosti, a so dežurne varuhe javnega reda in miru zmotili z izbiro kraja: na facebooku objavljeni fotografiji razkrivata, da je neznana familija svoje brisače razgrnila zunaj koprske mestne plaže, v parku na Ukmarjevem trgu, kjer si je med kopanjem drznila privoščiti tistih nekaj pedi sence.

Zanimivo, dežurnih varuhov prav nič ne moti kaka druga familija, ki si je nedaleč stran prigrabila veliko več in nikakor ne samo za par uric. Prav tako se niso spravili nad plažno gnečo, kjer pod žarkim soncem ni sledu niti o medsebojni varnostni razdalji, primerni že za normalne čase, kaj šele za sedanje. Organizatorji prireditev trepetajo, ko s pomočjo metra razporejajo stole in občinstvo prosijo, naj res spoštuje vse zapovedi, sicer se obetajo mastne kazni, medtem ko na plažah in pred bifeji vlada veselo brezvladje. Bi človek še utegnil pomisliti, da se nekdo niti ne boji virusa, ampak bolj javne besede ...

Pri nas je pač tako, da si park lahko le ogledujemo, na trato smejo samo metulji in v pekel bo šel, kdor prekrši enajsto božjo zapoved: “Ne hodi po zelenici!”

Na koncu pa jih najbolj fašejo kopalci, ki se pod borovci v parku ognejo soncu in drenjanju na plaži. Da se vsem vendarle še ni do kraja skisalo, priča več komentarjev ob fotografijah baje nespodobnih kopalcev. Nekateri so pribili, da nona in nono, ki se z vnuki in brisačami zatečeta v senco na javni površini, ravnata prav in si zaslužita vse prej kakor javni linč. Takšni prizori navsezadnje sodijo v obmorsko mesto, ki bi bilo rado turistično, poživljajo njegov utrip in jih nikakor ne gre preganjati, dokler kopalci spoštujejo tako soljudi kakor okolje. Česar še zdaleč ne moremo trditi za vse na uradnih plažah. Se najdejo, ki za sabo puščajo smeti. Se najdejo, ki si privoščijo drugačno, zvočno onesnaževanje, dandanes zlasti s pomočjo prenosnega bluetooth zvočnika - majhnega, a zelo, neznosno, moteče glasnega. Se najdejo, ki ga z največjim veseljem in strastjo nažigajo med množico, z drugimi radodarno delijo svoj slabi okus. Se najdejo, ki ga pripnejo na kolo in po promenadi krenejo na turnejo največjih uspešnic najslabšega popa.

Neskončno je načinov, kako sočloveku zagreniti dan. S fotografij iz koprskega parkca pa ni mogoče razbrati niti enega. Vidimo brisače, kopalke, rožnata otroška skiroja, torbe, gospoda, ki v hrbtnem položaju drsa po telefonu, in zraven gospo, ki leži na trebuhu. Kakšnih ekscesov si v javnosti očitno nista privoščila, prav tako ob njiju ni videti nobene smeti. Ni jasno, ali imamo tudi tu opravka z vsega krivimi prišleki, ki so iz zakotnih rovt v biser prve kategorije (no ja) prišli po zaslugi turističnih bonov, vsekakor pa je nekaterim domorodcem s pretanjenim okusom jasno, da taki srednjeslojni povprečneži v kopalkah kazijo mestno veduto - da, veliko bolj kakor napol zgrajene stavbe, med katerimi nam je usojeno sobivati!

Pri nas je pač tako, da si park lahko le ogledujemo, na trato smejo samo metulji in v pekel bo šel, kdor prekrši enajsto božjo zapoved: “Ne hodi po zelenici!” Drugod je drugače, tam vedo, da so javne površine namenjene ljudstvu. Na travi posedajo, poležavajo, dremljejo, berejo, se učijo, malicajo, prepevajo ... Na primer v Londonu, na travniku v središču mestnega središča, med parlamentom, Big Benom in Westminstrsko opatijo. Tam je lani sredi sončnega pomladnega dne na lepem završalo. In zavreščalo. Gospa je zavpila, da ji je nekdo sunil torbico. Za pobeglim so se pognali trije policisti, “bobbyji”, okorni, vsak s svojim vampkom pred sabo. Falot je pobegnil, počasneži so se poklapano vrnili k oropani gospe, njen mož je jezno krilil in odkimaval ... Skratka, tam imajo v parkih nekoliko boljše razloge za vznemirjanje kakor pri nas.  


Preberite še


Najbolj brano