Tako pač je

Narediti dober novinarski intervju ni enostavno. Včasih je bilo ključnega pomena imeti dobrega sogovornika, ki je v življenju naredil nekaj, kar je vredno sporočiti bralcem. Potem si moral natančno preučiti njegovo življenje, pregledati, kaj je vse naredil, kaj vse je o njem že znano, in se pripraviti na pogovor, v katerem boš znal poslušati in usmerjati sogovornika, da svoje življenje spremeni v branja vredno zgodbo.

Posebej težavni so intervjuji s politiki. Če se kot novinar izogneš klasičnim pastem politikove samopromocije, ki vključuje pošiljanje vprašanj vnaprej, izogibanje problematičnim (seveda za politika) temam in ostalim nevšečnostim, ki jih tisti na oblasti ne marajo, ko morajo biti v stiku z novinarji, je potrebno obdržati distanco. Novinar mora vedeti, da je njegova vloga usmerjena v to, da dobi odgovore na vprašanja, ki zanimajo javnost. Ko rečem zanimajo, ne mislim na običajno radovednost. Med politiki tudi obstajajo razlike. Nekateri so vešči javnega nastopanja in pogostokrat kar zapeljujejo novinarje na teme, za katere - razen njih samih - javnost nima nobenega interesa.

Dobri novinarji, tisti, ki vedo, kaj je njihovo delo, bodo preživeli vse čivke enodnevnice in spletne politične mrhovinarje. Dobro novinarstvo pa bo zmeraj imelo svoje zveste bralce.

Zadnji intervju, ki ga je Jonathan Swan naredil s predsednikom Donaldom Trumpom za Axios, je eden najboljših političnih intervjujev, kar sem jih gledala. Swan je tako mojstrsko opravil svoje delo, da so izseki intervjuja postali uspešnice na spletu. Pokazal je, kako je mogoče na profesionalen način, spoštljivo in vztrajno pokazati, kako je predsednik najmočnejše države na svetu nesposoben opravljati to funkcijo. Pri tem pa ni bilo ključno pokazati, kako predsednik izkrivlja resnico, prireja dejstva ali pa enostavno laže. Ključno je bilo videti, kako predsednik v pogovoru drsi v brezno neumnosti, pomanjkanja sočutnosti do drugih in nesposobnosti videti karkoli, kar se trenutno dogaja v državi, ki jo vodi mimo svojih lastnih koristi.

Beseda, ki jo bom uporabila in sodi v rumene medije, je “šokantno”. Resnično šokantno. Pri vprašanju, kako se je kot predsednik odzval na pandemijo, je Trump po praznem govoričenju o tem, kako je odlično opravil svoje delo, na novinarjevo vprašanje “Kaj pa 150.000 umrlih?” odgovoril s antologijskim izrekom: “Tako pač je.” Ali pa še bolje: “Je, kar je.” Pri vprašanjih, vezanih na statistične podatke o stopnji umrljivosti, predsednik ni znal prebrati (kaj šele razložiti) številk, ki so mu jih pripravili svetovalci. Ko mu je novinar razložil, kaj podatki pomenijo, in da so ZDA daleč od tega, da bi bile “najboljše v svojem odzivu na pandemijo”, je Trump odgovoril: “Tako pa ne gre.” Odgovor petletnika, ki ostane brez argumenta in reče: tako se pa ne grem. In še in še. O tem, kako je več naredil za afro ameriško skupnost kot pred kratkim umrli kongresnik John Lewis, ki je celo svoje življenje posvetil boju proti rasizmu. In še in še.

Novinar nikoli ni prestopil meje spoštljivega odnosa v pogovoru. Nikoli ni naredil ničesar, kar bi s stališča gledalca bilo nesramno in nevljudno. Naredil je tisto, kar je ključno za vsako dobro novinarsko delo: neusmiljeno je sledil temu, da sprašuje v imenu javnosti. Predsednik Trump pa sploh ni razumel, kaj ga je doletelo.

Ne glede na vse črnoglede napovedi o zatonu in izumrtju novinarstva je Swan pokazal, da to ne drži. Dobri novinarji, tisti, ki vedo, kaj je njihovo delo, bodo preživeli vse čivke enodnevnice in spletne politične mrhovinarje. Dobro novinarstvo pa bo zmeraj imelo svoje zveste bralce.


Preberite še


Najbolj brano