Kanglica, kanglica vodo drži, kdor se ozira ...

Tradicionalne igre so del naše kulturne dediščine, pomenijo pa tudi sprostitev, druženje, povezovanje, bogatijo spretnostni, domišljijski in socialni razvoj. Obudile so jih članice študijskega krožka Obudimo stare igre, ki je potekal pod okriljem Ljudske univerze Postojna. Izbor priljubljenih iger na prostem so v obliki talnih iger prenesle tudi na zunanje površine v mestnem jedru Postojne.

Igre poznajo vse kulture sveta, poznali so jih v vseh časih. Ob igrah se družimo, sproščamo, zabavamo, povezujemo, pridobivamo nove spretnosti ... “Stare igre so del naše kulturne dediščine, zato jih želimo ohraniti in prenašati tudi na vse prihodnje mlajše generacije,” poudarja Jerneja Sojer Smerdu, mentorica študijskega krožka Obudimo stare igre. Njegov namen je bil obuditi in izbrati najbolj privlačne igre iz preteklosti, ki bi jih ohranili v lokalnem okolju. “Obenem pa spodbuditi starše in otroke, da vsaj za nekaj časa opustijo uporabo moderne tehnologije in se skupaj odpravijo v park, na trg ali pred blok,” pravi Sojer Smerdujeva.

Članice študijske krožka upajo, da bodo s predstavitvijo starih iger spodbudile otroke in starše, da vsaj za nekaj časa opustijo računalnike in pametne telefone in se posvetijo igram, ki omogočajo bogatejši domišljijski in socialni razvoj. (Foto: arhiv Ljudske univerze Postojna)

“Stare igre so del naše kulturne dediščine, zato jih želimo ohraniti in prenašati tudi na vse prihodnje mlajše generacije.”

Jerneja Sojer Smerdumentorica študijskega krožka

Izmenjale so si jih skoraj sto

V krožku so se pod njenim mentorstvom zbrale Metka Uhelj, Erika Smrekar, Slavka Smerdu Urh in Mojca Smajila, ki so se najprej lotile raziskovalnega dela in odkrivanja iger iz preteklosti. Sprva po načelu obujanja iger, ki so se jih različne generacije igrale v svojem otroštvu, nato pa tudi s pomočjo virov. “Skupaj smo si jih samo iz glave izmenjale skoraj sto,” pravi Jerneja Sojer Smerdu.

“Skrivalnice, lovljenje, slepe miši, tanc, zemljo krast, vlečenje in preskakovanje vrvi, ravbarji in žandarji, igra z loki in fračami, med dvema ognjema, hoja s hoduljami, gnilo jajce, petje in ples ...” je nekaj najbolj razširjenih iz rokava stresla najstarejša udeleženka krožka Slavka Smerdu Urh.

Am salam - am klobasa

Igralec, ki prične igro, se postavi na začetek na tla narisane “lestve”. Trdno zapre oči in z eno nogo naredi korak naprej. Pri tem izreče besedo “Am?”. Soigralec mu odgovori z besedo “salam”, če je igralec z nogo v notranjem delu “lestve”. Če igralec stopi na črto “lestve”, pa mu odgovori z besedo “klobasa”. Če igralec dobi odgovor “salam”, nadaljuje korakanje z drugo nogo. Za vsak korak naprej vedno vpraša: “Am?”. Soigralec pa nadaljuje z ustreznim odgovorom. Ko igralec stopi na črto “lestve” in naredi “klobaso”, takrat prevzame vlogo igralca naslednji igralec. Igralci lahko med seboj pripravijo tekmo, kdo z zaprtimi očmi pride dlje po “lestvi”.

Med udeleženkami študijskega krožka so bile (z leve): mentorica Jerneja Sojer Smerdu, Slavka Urh Smerdu, Erika Smrekar in Metka Uhelj. (Foto: Veronika Rupnik Ženko)

“Otroci smo komaj čakali, da smo se popoldan dobili zunaj in bolj kot se je bližal mrak, bolj smo bili zagreti. Našim idejam, kaj vse bi še počeli, ni in ni bilo konca. Vedno je zmanjkalo časa in težko se je bilo posloviti, ko nas je mama zvečer, ko je zvonila Zdrava Marija, klicala domov,” se spominja otroške radosti, kakršno privošči tudi današnjim generacijam otrok.

Križci - krožci

Vsak igralec potrebuje pet enakih figuric (kamenčkov, vejic, gumbov, kovancev, fižolčkov). Igralec začne tako, da figurico postavi na eno od devetih možnih mest na na tleh narisani igralni ploskvi. Nato je na vrsti drugi igralec. Igrata izmenično, pri tem pa skuša vsak od njiju postaviti “tri v vrsto” navpično, vodoravno ali diagonalno. Zmagovalec je tisti, ki prvi uspe postaviti tri figurice v vrsto. Igro lahko igramo tudi s kredo. Eden od igralcev riše križce in drugi krožce. Lahko pa se igralca dogovorita tudi za druge like in oblike.

Posebno navdušenje otrok je požela igra am salam - am klobasa, ki je marsikdo ni poznal. (Foto: Veronika Rupnik Ženko)

Otrok ne smemo oropati časa za prosto igro

Igrač niso imeli, pač pa je igrača lahko postalo vse, kar jim je prišlo pod roko: kos vrvice, ki so jo preskakovali, stara pločevinka, ki so jo zbijali, kos blaga, ki so ga povezali v žogo in se z njo igrali med dvema ognjema, lojtrni voz, po katerem so plezali. Iz starega mestnega jedra Postojne, Majlonta, kjer je odraščala, so pogosto splezali na hrib Sovič. “Še danes si lahko prikličem pred oči skalovje, ki je bilo moj avion. Na Soviču smo iskali tudi zaklad, ki ga do danes ni našel še nihče.”

Sneg gazit'

Otrok stopi odraslemu na stopala tako, da stojita obrnjena drug proti drugemu. Igralca se primeta za roke in začneta skupaj “gaziti” okrog. Postavita se za startno črto in skušata čim prej z “gazenjem” priti do cilja. Če je takih parov več, lahko uprizorijo tudi prave dirke v “gazenju snega”. Zmaga tisti par, ki prvi prispe do zastavljenega cilja.

Tanc ali ristanc je bila ena najbolj priljubljenih in razširjenih otroških iger pri nas. Drugod po Sloveniji pa so se ohranila tudi drugačna imena in oblike te igre. (Foto: Veronika Rupnik Ženko)

Enkrat ji je Miklavž prinesel punčko in zibelko, kakršno je imela sosedova deklica. “Kako sem hrepenela, da bi tudi jaz dobila takšno. To je bilo veselje, ko me je zjutraj čakala! Prav poseben vojn je imela; dišala je po Miklavžu.”

Karjolce voziti

Igralci se razdelijo v pare. Eden leže na tla in se z rokami upre v tla, drugi pa ga prime za noge, jih vzdigne in igralca začneta “voziti” naokrog. “Karjolce” (samokolnice) lahko tako med seboj tekmujejo v hitrosti. Pari si izberejo dovolj dolgo, a ne pretežko pot in jo skušajo čim hitreje prevoziti.

Prepričana je, da je za otrokov razvoj zelo pomembna prosta igra, ki jo usmerja le domišljija, drage igrače pa so po njenem nepotrebne. In da starši otrok ne smejo oropati dragocenega časa za igro, s tem ko jih vozijo na vse mogoče dejavnosti, pač pa si tudi sami vzeti čas za igrivost. “Igra malih in velikih otrok je čudovita,” je prepričana Smerdu Urhova, sicer upokojena učiteljica.

Otroci so z zanimanjem prisluhnili mentorici Jerneji Sojer Smerdu, ki jim je predstavila stare igre, z veseljem pa so jih tudi preizkusili. (Foto: arhiv Ljudske univerze Postojna)

Miš in mačka

Igralci se primejo za roke, da sklenejo krog. Z izštevanko izberejo nekoga, ki bo “miš”. Ta gre v krog. Zunaj kroga pa nanj preži “mačka”. Njena naloga je, da ulovi “miš”. Igralci v krogu poskušajo “mački” preprečiti, da bi prišla v krog. Če “mački” uspe priti v krog, igralci spustijo “miš” na drugi strani ven iz kroga in ob tem skušajo v krogu zadržati “mačko”. Ko “mački” uspe uloviti “miš”, je igra zaključena. Igralci določijo novo “miš” in “mačko” in igro nadaljujejo.

Starši ravnajo zgrešeno

“Naša igra in igra naših staršev in starih staršev je temeljila na igri brez igrač. Pri takšni, “stari” igri se bolj razvija domišljija, komunikacija med otroci, socialne veščine, več je dogovarjanja in strpnosti. Zato je pomembno, da ne pozabimo na stare igre,” poudarja še ena udeleženka krožka Mojca Smajila, ki obžaluje, da je zaradi hitrega tempa življenja in razvoja sodobne tehnologije otroška igra vse manj povezana z gibanjem v naravi in druženjem z vrstniki.

K igri vabijo lično izdelane table z navodili. (Foto: Veronika Rupnik Ženko)

Gnilo jajce

Igralci se posedejo v krog. Enega izmed njih določijo za “gnilo jajce”. Ta hodi okrog z zavozlanim robcem ali zavozlano rutico in govori: “Kanglica, kanglica vodo drži, kdor se ozira, po hrbtu dobi”. Pri vsakem se skloni in se pretvarja, kot da mu je odložil “gnilo jajce” (zavozlan robec ali rutico). Igralci se med igro ne smejo ozirati nazaj. Če se kdo ozre v času, ko je “gnilo jajce” za njim, ga lahko “gnilo jajce” z robcem udari po hrbtu. V tem času “gnilo jajce” nekomu neopazno za hrbet spusti zavozlan robec ali rutico. Igralec iz kroga, kateremu je za hrbet spustil zavozla robec ali rutico, mora to pobrati in čim hitreje steči za “gnilim jajcem”, ga dohiteti in rahlo udariti z robcem, še preden “gnilo jajce” zasede njegovo mesto. Če mu to uspe, “gnilo jajce” nadaljuje z igro, drugače pa morata igralca zamenjati mesti.

Tudi njeno otroštvo se je, kot pravi, odvijalo zunaj, v naravi. “Domov smo prihajali zvečer, umazani, potolčeni, a polni novih izkušenj in neizmerno srečni.”

Danes pa, kot pravi, starši - in takšnih je večina - otrokom ne omogočajo, da bi se plazili, plezali, hodili bosi, prepovedujejo jim vrtenje, zibanje, skakanje ... “Otroka zasipajo z igračami, ki nimajo prave funkcije. Ne dovolijo jim druženja z vrstniki na igriščih. Preveč je gledanja televizije in uporabe računalnika,” opozarja Smajila, sicer vzgojiteljica. S tem otroku po njenem samo škodijo. “Vemo, da se v otroštvu oblikujejo temelji za vse nadaljnje učenje in samo z ustreznimi dejavnostmi, igro in gibanjem se ozaveščeno postavijo dobre osnove za uspešno nadaljnje učenje.”

“Domov smo prihajali zvečer, umazani, potolčeni, a polni novih izkušenj in neizmerno srečni.”

Mojca Smajilaudeleženka študijskega krožka, vzgojiteljica

V svojem zasebnem varstvu z otroki veliko časa preživi zunaj, na igralih, kjer plezajo, se plazijo, skačejo, igrajo v blatu in lužah. Uživajo na sprehodih po mestu, kjer se spontano učijo. Najljubši pa jim je vzpon na Sovič, kjer spoznavajo naravo in izdelajo kakšno staro igračo - lok, fračo ...

Mojca Smajila pravi, da otroško igrivost v sebi ohranja tako, da se pretirano ne meni za to, kaj si bodo o njej mislili drugi. “Ostajam iskrena, razigrana in nagajiva. Pri vsem tem pa mi pomagajo “moji” otroci, ki so največji učitelji.”

Talne igre za zdaj na treh lokacijah

Izbor starih talnih iger, ki so se jih udeleženke krožka odločile predstaviti v mestnem središču, je bil pogojen z možnostjo njihovega risanja na talne površine, pri čemer so morale pridobiti tudi ustrezna dovoljenja. Na Občini Postojna so njihovo pobudo toplo sprejeli in podprli, za kar so jim hvaležne.

“Vsi, tako starši kot otroci, smo preveč vpeti v različne tehnologije, zato je na mestu spodbuda, da se iz tega primeža čim bolj iztrgamo in pobegnemo v drugi svet, svet igre, kjer je veliko lepše,” je projekt pospremila direktorica postojnske občinske uprave Marina Rebec.

Talne igre in table z navodili, ki so jih članice krožka oblikovale s pomočjo postojnske oblikovalke Andreje Čepič, so umestile na tri lokacije v mestu, v neposredni bližini obstoječih igral - v mestnem parku, na osrednjem mestnem trgu in pri Osnovni šoli Miroslava Vilharja, kjer so povsod predstavljene po tri oziroma štiri igre. Kot opažajo, se jih starši in zlasti stari starši spominjajo iz svojega otroštva, zato se z veseljem poigrajo, marsikateremu otroku pa so še nepoznane, zato jih z zanimanjem preizkušajo. V prihodnje si želijo mrežo talnih iger po mestu še razširiti.

“Verjamemo, da bomo z igrami spodbudili otroke, starše, stare starše in slučajno mimoidoče, da se bodo čim bolj posvetili skupni igri na prostem. Z igro omogočimo bogatejši domišljijski in socialni razvoj, spodbujamo druženje, pridobivamo nova znanja in razvijamo sposobnosti preko lastne aktivnosti,” k igrivemu poletju še vabi Jerneja Sojer Smerdu.

---