Sami ali osamljeni?
Medčloveški stik in odnosi z drugimi ljudmi so za človeka življenjskega pomena. Človeški mladič brez nege in skrbi drugega človeka ne preživi. Poleg tega se človek učloveči zgolj v stiku z drugimi ljudmi. Človek je namreč zgolj potencialno človek. Da razvije človeške lastnosti, kot so pokončna hoja, govor, logično mišljenje in podobno, potrebuje stik in odnos z drugimi ljudmi.
O tem pričajo resnične zgodbe “divjih otrok”, ki so izgubljeni preživeli zaradi nege in podpore divjih živali, npr. volkov ali opic. Ti otroci so preživeli, vendar se niso učlovečili. Njihovo vedenje je bilo vedenje živali, s pomočjo katerih so preživeli.
Dejstvo je, da imajo danes otroci in mladi le redko priložnost biti sami in biti odklopljeni, ker so nenehno v stiku, četudi zgolj virtualnem.
Kako pomemben je človeški stik za novorojenčke in otroke, pričajo spoznanja razvojne in klinične psihologije, ki izpostavljajo, da se otroci z mankom fizičnega stika, pa tudi dejavnega socialnega in psihološkega odnosa, ne razvijajo tako uspešno, kot bi se lahko. Raziskave, ki so jih v prejšnjem stoletju opravili v različnih sirotišnicah v ZDA in Evropi, spodbujene z izrazito visoko smrtnostjo novorojenčkov in otrok, so pokazale, da je pomemben dejavnik, ki je vplival na visoko smrtnost, pomanjkanje osebja. Če so zaposlili dodatne negovalke, ki so imele dovolj časa, da so otroka pestovale in se z njimi igrale, se je smrtnost pomembno znižala. Dojenčki in otroci so hitreje pridobivali na teži in se na sploh bolje razvijali.
Tudi znana Harvardska raziskava, najdlje trajajoča študija na ljudeh, izpostavlja, da so prav zadovoljujoči odnosi tisti, ki so ključni za naše zdravje, dolgoživost in splošno zadovoljstvo z življenjem, in ne na primer družbeni status, izobrazba, finančno stanje, življenjski dosežki in podobno.
Četudi so odnosi ključni, je tudi njihova občasna odsotnost in posledična samota prav tako pomembna. Otrok lahko šele v samoti in tišini, ki jo preživlja sam s seboj, razvija svoj notranji svet, zavedanje sebe in svoje pozicije v svetu, prepozna svoje misli in čustva ... Šele v samoti in dolgočasju se razvijata domišljija in ustvarjalnost. V samoti se lahko srečamo in soočimo s seboj in v notranjem monologu uzremo nepredelano jezo, žalost, zamere ... Včasih je bilo v psihiatriji modno prepričanje, da je za odpravo negativnih misli ali čustev primerno uporabiti tehniko preusmeritve. Kar pomeni, da v primeru napada žalosti, jeze, strahu in podobnih za človeka neprijetnih čustev skušaš svojo pozornost preusmeriti drugam, na primer na štetje ali petje ... Ali pa poiščeš družbo drugih ljudi, ki poskrbijo za odmik pozornost. Da pozabiš in se z neželenimi in vsiljenimi mislimi in čustvi ne ukvarjaš. Ampak miselni odmik, obsesivno iskanje družbe in bežanje pred samoto ne rešijo naših stisk.
Ob pogledu na današnje otroke, pa tudi odrasle, ki telefon odložijo zgolj ob skoku v morje, se spomnim dolgih otroških poletij, ko sem v samoti in osamljenosti ob odsotnosti sošolk in prijateljev, ki so se dopustniško raztepli, ure in ure brala, poležavala, zgolj zrla ... Sta danes samota in osamljenost sploh možni? Strokovnjaki so si enotni, da digitalizacija sveta pomembno vpliva na stike med ljudmi, medčloveške odnose in tudi osamljenost. Prisotnost interneta, pametnih telefonov in ur, nenehna povezanost preko socialnih aplikacij bodo pomembno zaznamovali razvoj generacij. Dejstvo je, da imajo danes otroci in mladi le redko priložnost biti sami in biti odklopljeni, ker so nenehno v stiku, četudi zgolj virtualnem. Družbena omrežja nas povezujejo in razdvajajo. Saj paradoksalno prav nenehna digitalna vpetost in komunikacija preko socialnih omrežij vodita v vse večjo osamljenost. Več možnosti kot imamo za vzpostavitev stika, manj je dejanskih pristnih odnosov in večja je osamljenost otrok in odraslih.
Pomembno je razlikovati med prostovoljno samoto, ko se umaknemo in poiščemo notranjo tišino, in neprostovoljno samoto, osamljenostjo, ki jo pogosto srečamo pri ostarelih, katerih socialni krog se je že zelo skrčil, pri ljudeh na robu družbe in vse pogosteje tudi med mladimi. Lanskoletna raziskava, izvedena v Veliki Britaniji pod vodstvom Mantchester, Brunel in Exeter Univerz na 55.000 ljudeh starejših od 16 let, je pokazala, da je v vseh starostnih skupinah zaznati pomemben delež ljudi, ki se počutijo osamljene, je pa ta delež najvišji pri mladih med 16. in 24. letom. Izvajalci so na osnovi zaključkov raziskave izpostavili, da je potrebno osamljenost jemati zelo resno v vseh starostnih skupinah, tudi med mladimi, in da se, v kolikor se tega pojava ne bomo resno lotili, obeta epidemija osamljenosti. Pri tem velja kot pomemben izpostaviti podatek, da imajo tisti, ki se počutijo osamljene, več samo spletnih facebook prijateljev in ne prijateljev “v živo”.
Samota je oboje, je blagodejna in nujno potrebna, neprostovoljna samota, ki se prevesi v osamljenost, pa je pogubna. Pomanjkanje socialnih odnosov slabo vpliva na psihično in fizično zdravje, osamljeni umirajo prej. Da ponovimo, če v kaj, se v življenju splača vlagati v odnose.