Če bi ostal prekmurski Messi in druščina ...

Danes se končuje sezona v prvi slovenski nogometni ligi. Še sreča, da se je nadaljevalo vsaj nogometno prvenstvo, sicer bi abstinenca športnih dogodkov res že predolgo trajala. Še tisti, ki so bili načrtovani v drugi polovici poletja, spet počasi kopnijo, sorazmerno z vrnitvijo novega koronavirusa oziroma povečanega števila okužb, zato nočemo niti razmišljati, kaj se lahko še zgodi ob morebitnem tretjem valu koronavirusa ali v primeru, če v naslednjih mesecih še ne bo cepiva ali zdravila. Od decembra tja v prihodnje leto je predvidenih toliko športnih dogodkov, da jih bodo še tiste najbolj športno zaprisežene duše komajda prebavile.

Prava osvežitev slovenske prvoligaške scene je, da se za državni naslov ne borita Maribor in Olimpija, ampak se je v ta boj vrinilo Celje. Morda se to ne bi zgodilo, če ne bi v naša življenja posegel virus, a nimamo nič proti, da danes z nestrpnostjo čakamo na neposreden obračun Celja in Olimpije. Celje sicer nima sreče v boju za lovorike, saj je v pokalnem tekmovanju pokal dvignilo le enkrat, pa čeprav je v finalu igralo kar devetkrat. A danes za prvi naslov državnega prvaka ne potrebuje nič več kot remi. Na klopi ima trenerja Dušana Kosića, ki je v Olimpiji kot igralec pustil velik pečat. Očitno ima tudi trenerski talent. Celje ima povprečno starost ekipe nekaj nad 23 let, dve leti več šteje Mitja Lotrič, drugi najboljši klubski strelec, ki je letos doživel pravi igralski preporod. In zakaj omenjam Lotriča? Ker mi je zbudil spomin na čase, ko smo ga v Kopru šaljivo imenovali prekmurski Messi, in na koprsko moštvo iz leta 2015, za katerega je tedanji (in znova sedanji) predsednik kluba Ante Guberac večkrat zaneseno trdil: “Boste videli, s temi igralci bomo prvaki. Oni lahko samo še napredujejo, Maribor pa se stara.” Morda je celo imel prav. Vsaj kar se Maribora tiče.

Edino, kar lahko z gotovostjo trdimo, je, da je imela koprska ekipa res talent, kako bi ga brusili in razvijali - to pa je spet druga zgodba. A potencial za lov na vrh je bil.

Napovedovanje prihodnosti je zelo nehvaležno, čeprav ne vedno. Tudi Nostradamusove prerokbe si lahko različno razlagamo. Tudi Guberčeva napoved boja za prvaka po petih letih ne ponuja realnega odgovora, saj so se razmere v Kopru hitro popolnoma obrnile na glavo. Edino, kar lahko z gotovostjo trdimo je, da je imela koprska ekipa res talent; kako bi ga brusili in razvijali - to pa je spet druga zgodba. A potencial za lov na vrh je bil.

No, danes bodo trije igralci iz tedanje ekipe v igri za naslov prvaka korona sezone 2019/20. Eden je Denis Šme, nogometaš Olimpije, ki je dva državna naslova doživel v dresu Maribora, kamor je prestopil iz Kopra tiste zoprne jeseni 2015. Takrat je pot pod noge v Velenje vzel tudi Lotrič, zdaj celjski grof, ki bi najbrž že prej pokazal svoj talent, če ga ne bi ustavile nadležne poškodbe in negotova klubska usoda v letih razvoja. Nekaj sezon kasneje se je z Bonifike odpravil tudi Jan Andrejašič, ki ga je pot najprej vodila v Celje, zdaj pa je član Olimpije. A talentov in mladih reprezentantov je bilo takrat še več. Namesto da bi gradilo na mladih in na prodaji igralcev, je novo vodstvo s polno podporo tedanjega župana dejansko želelo, da čim več igralcev odide na račun prihodov agencijskih igralcev. Pa omenimo še preostala imena. “A million dollar man”, človek za milijon dolarjev - Domen Črnigoj - je končal v Švici, Marko Krivičić v Bologni, zdaj odlično igra v Sežani. Mateja Pučka je pot najprej vodila v Španijo. Novembra 2015 je odšel še Matej Palčič, tudi v Maribor, še nekaj časa je na Bonifiki vztrajal Leo Štulac, ki je naposled končal v Italiji in se je s trdim delom prebil tudi do serie A in članske reprezentance.

Napovedi o neke vrste Realu in Barceloni v enem na Bonifiki, ki bi bolj sodile v rubriko “saj ni res, pa je”, je bilo nič koliko. A realnost je bil boj za obstanek do zadnjega kroga z agencijsko ekipo. Nadaljnja zgodovina je znana in je ni treba posebej obnavljati. Bila je en velik nič, namesto zgodbe o uspehu z mladimi močmi.


Preberite še


Najbolj brano