Z roko v roki in v popolni tišini

Gledati poklon obeh predsednikov na fojbi v Bazovici in ob spomeniku bazoviškim junakom je bilo skoraj kot spremljati film. Pa ne le zato, ker sta se poglavarja obeh držav sredi kraške gmajne dvakrat prijela za roke z gesto, ki je bila hkrati ganljiva in dramatična. Ampak ker je vse minilo hitro ter ob strogem urniku v nekakšni odmaknjenosti. Ovire zaradi pandemije, strah pred izgredi in nekaj protokolarne nerodnosti so dejanju odvzeli pričakovani čustveni naboj.

Odpri galerijo

BAZOVICA > Predsednika sta se ob vojaških časteh in slovesno srečala na Opčinah. Boruta Pahorja so pri Fernetičih pričakali protestniki, ki so z veliko rdečo besedo “izdajalec” izrazili nasprotovanje njegovi odločitvi, da se pokloni pri fojbi.

Senatorka Tatjana Rojc: Za prihodnost Evrope

“Ganljivo je, da vidimo dva predsednika na krajih, ki sta simbolična za Trst. Da doživimo vrnitev Narodnega doma Slovencem, in odlikovanji za Borisa Pahorja. Da se poklonimo padlim. Na obeh straneh,” je ob robu obiska v Bazovici povedala slovenska senatorka v Rimu Tatjana Rojc. Na vprašanje, kako komentira razdor v slovenski skupnosti okrog Bazovice, je odgovorila, da ne moremo govoriti o razdoru: seveda so različna mnenja, vsi imajo pravico počastiti svoje žrtve, ampak to ne sme postati razlog za politične manipulacije. Graditi moramo na tem, kar smo uspeli zgraditi, na tem, kar smo vsi skupaj doživeli. To je zemlja bolečine, ampak tudi velikih priložnosti.” Se bomo torej čez deset let zavedli pomembnosti tega dneva? “Upam, da prej, ker je pomembno, da smo tukaj in da skupaj gradimo prihodnost Evrope.”

Ta je bila prvi postanek. Kljub temu da so podelili le nekaj akreditacij in so napovedovali, da dostop do prizorišča ne bo mogoč, so si že dopoldne premislili in novinarje spustili na rob prizorišča. Predstavniki oblasti, kulturnih, civilno družbenih in drugih organizacij so se na mestu, ki je vir številnih zgodovinskih polemik, a tudi kraj z veliko simbolno vrednostjo za prebivalce italijanske narodnosti, ki so po vojni zapustili območje Istre in Dalmacije, zbrali že dobro uro pred napovedanim visokim obiskom.

Šele začetek dialoga

Med njimi naj bi bili predstavniki obeh krovnih organizacij Slovencev v Italiji, a je prišel le Walter Bandelj, predsednik Skupnosti slovenskih organizacij. Predsednice SKGZ Ksenije Dobrila na Bazovico ni bilo. Bandelj je poudaril: “Z dialogom skušamo delati za našo prihodnost, za naše mlade, za naše otroke.” Simbolno dejanje vidi predvsem kot začetek dela, kot nakazano pot, po kateri naj bi hodili vsi. SSO, je zatrdil, bo še naprej iskala stike in dialog z drugimi organizacijami in si prizadevala za nova spravna dejanja.

A. Ballarin, predsednik FederEsuli: Naj se tragedije ne ponavljajo

Predsednik Zveze FederEsuli, ki združuje društva pregnancev z Reke, iz Istre in Dalmacije na celotnem italijanskem teritoriju, Antonio Ballarin, je poudaril, da je za vsa njihova društva fojba v Bazovici pomemben simbol. “Naši predniki so veliko trpeli. Mi spoštujemo bolečino drugih, ampak hkrati zahtevamo primeren odnos do naših spominov, naše zgodovine, naše bolečine.”

Če ne uspemo ohraniti spomina, ki lahko gradi prihodnost, se bodo tragedije dogajale znova in znova, je prepričan Ballarin: “Moramo izstopiti iz shem nacionalizmov in ideologij. Na prvem mestu mora biti človek.” Poudaril je, da običajni ljudje v tem čezmejnem območju, ki je zadrga med narodi in kulturami, nikoli niso imeli težav in so spletali sodelovanje, prijateljstva in družine.

Pahor in Sergio Mattarella sta k spomeniku prišla dostojanstveno in počasi. Pripadniki italijanske vojske so na kamne v središču obeležja postavili en sam venec. Okrašen je bil s trakovoma v barvi slovenske in italijanske zastave.

Prijateljsko in zaupno

“Ali se držita za roke?” je završalo med vsemi, ki so spremljali dogodek. In sta se res. Slovenski in Italijanski predsednik sta zadnje korake naredila z roko v roki. Gesta ni nova. Francoski predsednik François Mitterrand in nemški kancler Helmut Kohl sta se leta 1984 tako poklonila žrtvam bitke pri Verdunu.

Po simbolnem dejanju sta se predsednika zadržala na prizorišču v nekajminutnem zaupnem pogovoru, nato pa z lučmi in spremstvom odšla nekaj sto metrov daleč ter nekaj let v preteklost.

Spomenik bazoviškim junakom opominja na 6. september 1930, ko so bili na bazoviški gmajni ustreljeni štirje antifašisti, Slovenci Ferdo Bidovec, Fran Marušič in Alojz Valenčič ter Hrvat Zvonimir Miloš, člani organizacije TIGR. Predsednika sta do vseh potankosti ponovila simbolno gesto. Na obeh prizoriščih sta poleg evropske plapolali slovenska in italijanska zastava. Sta s tem zaprla zgodovinski krog?

Ne v mojem imenu

Po slovesnosti pri fojbi so se predstavniki ezulskih organizacij, ki so na prizorišče prišli z avtobusom, ob spomeniku slikali s prapori in zastavami. Pri bazoviških junakih se je skupina domačinov, ki so se jim kasneje pridružili somišljeniki iz osrednje Slovenije, zaman prepirala s finančno policijo. “S transparenti ne smete blizu. Tako so mi ukazali,” jim je v italijanščini razlagal policist. “Vidite, taka je ta sprava. Mi vemo, da bodo Italijani vse obrnili na svoj mlin,” sta razlagala Mauro Dornik in Primož Sancin.

Dialog se torej na nek način verjetno res šele začenja. “Veste kako je,” je modro pripomnil domačin, “to je pač politika. Slovencem so vrnili Narodni dom, ampak Italijan je rekel: tudi moji nekaj pričakujejo od mene, zato se pridite poklonit na fojbo. Slovenci so pristali, a le, če se pride tudi italijanski predsednik poklonit bazoviškim žrtvam. Nič ni idealno, vedno so kompromisi. Ampak so majhni koraki naprej. Mi smo optimisti že petdeset let, veste, moramo biti, sicer ne bi preživeli.”

---