Trajnostno pleteničenje
Pravzaprav bi bil primernejši izraz trajno pleteničenje. Izraza pleteničenje sicer v današnjih časih prav pogosto ne srečamo, kar pa ne pomeni, da zato ne srečamo in ne slišimo pleteničenja. Za tiste, manj vajene tovrstnih arhaičnih izrazov, lahko takoj dodam tri sinonime, ki dandanašnji najpogosteje in verjetno dovolj verodostojno nadomeščajo pleteničenje in so vsakomur popolnoma razumljivi. To so klobasanje, kvasenje in verjetno najpogosteje uporabljen, nakladanje. Seveda se jih najde še kar nekaj, a se mi zdi, da ti trije za tokratno valovsko bučanje nekako zadoščajo.
Posebej pogosto, ali že kar trajno, je na primer pleteničenje, ki ga iz ust ministrov in njihovih ministrantov slišimo na temo trajnostnega razvoja. Saj veste, to je tiste vrste razvoj, ki bo zanamcem ohranil enake možnosti koriščenja naravnih virov, kot jih imamo sami. Ki bo tako zelo ohranjal ekosisteme, da bodo ti tudi v času zanamcev naravnost brbotali od raznolikosti vsega živega. Tiste vrste razvoj, ki bo upošteval naravne danosti, ki bo odpravil revščino in neenakost, prinesel mir na svetu in kar je še takih in podobnih želja, vrednih pisma dedku Mrazu ali pa zaključnega govora zmagovalke tekmovanja za najlepšo na planetu, osončju ali vesolju.
Vse, kar ne ohranja enakih možnosti zanamcem, kar jim pušča gore odpadkov, oporečno pitno vodo, slab zrak, pozidana kmetijska zemljišča, vedno daljše sezname ogroženih vrst in življenjskih okolij, vse to si imena razvoj seveda ne zasluži.
Da ne bo pomote, ne brijem norcev iz trajnostnega razvoja. Ta je po mojem skromnem mnenju vsekakor edina alternativa. Vse, kar ne ohranja enakih možnosti zanamcem, kar jim pušča gore odpadkov, oporečno pitno vodo, slab zrak, pozidana kmetijska zemljišča, vedno daljše sezname ogroženih vrst in življenjskih okolij, vse to si imena razvoj seveda ne zasluži. V najboljšem primeru mu lahko rečemo razvrat ali, še bolje, s pomočjo tujke, ki domuje vzhodno od Kolpe in jo za to priložnost nekoliko predelamo: raztur. In žal se v veliki meri dogaja natanko to. Razvrat z vidika porabe in raztur z vidika okolja in narave. In tudi vsi upi, da nas je pandemija spametovala, da smo ugotovili, kaj je v osebnem življenju in življenju skupnosti pomembno, počasi, a zanesljivo tonejo. Tako kot so po letu 2008 počasi, a zagotovo potonili vsi upi o drugačnih, pravičnejših, manj špekulativnih finančnih mehanizmih. Tudi tokrat smo upali na drugačne vzorce vsakodnevnega ravnanja. Verjeli smo v usmerjanje energije in sredstev v družbeno infrastrukturo, od kulture do zdravja. A se je zadeva hitro postavila na glavo. Kultura je še kar na suhem, nič ne slišim o kakšnem programu za zagon zdravstva, o okolju se ne govori, razen da je bil velik del sredstev podnebnega sklada preusmerjen drugam. Za stvari, ki s prilagajanjem podnebnim spremembam nimajo nikakršne zveze.
Kakorkoli, vse kaže, da bo tudi skrb za okolje in naravo med tistimi “nenujnimi” zadevami, ki bodo ob ponovnem zagonu gospodarstva ponovno potegnile krajši konec. Koronskih daril v obliki modrega neba in čistega zraka v mestih, prozornih voda v mestnih pristaniščih je bilo po “sprostitvi življenja” v hipu konec. Gneča na cestah, plažah in sploh vsepovsod je ob nedavnem poprazničnem koncu tedna stvari postavila na svoje mesto, na predkoronske tirnice. Nič butičnega turizma in petzvezdičnih doživetij, pač pa čisto navaden, ljudski masovni turizem. Kot v starih časih, vendar s pomembno razliko. Takrat je petdeset turistov prišlo na obalo dokaj trajnostno, z enim avtobusom. No, tokrat jih pa petdeset pride nič kaj trajnostno vsaj z dvajsetimi ali petindvajsetimi avtomobili. K “masovki” so gotovo pripomogli tudi Zdravkovi vavčerji, ki so (in bodo) na pot pognali tudi tiste, ki jim to sicer zaradi različnih vzrokov ne bi padlo na kraj pameti. In tako se je avtocestni križ ponovno svetil od vsemogočne pločevine, Krajinski park Strunjan je bil eno samo veliko parkirišče, obalna kopališča pa še najbolj podobna solidno obiskanim japonskim bazenom, v katerih so ljudje zloženi nekako tako kot češnje v kompotu. Ne nujno japonske češnje, seveda.
Žal tudi nič ne kaže, da se glede gneče in pritiskov na morje in obalo obetajo boljši časi. Pleteničimo o zelenih in predvsem modrih koridorjih, o ohranjanju morske biotske raznovrstnosti in sploh dobrega okoljskega stanja morja, celo o ohranjanju krajine in vedut na modro obzorje, ob tem pa na morju še kar rišemo otoke, valobrane ali v karkoli pač zavijemo sicer čisto navadno pozidavo morja.
In tako je bilo tudi ob predstavitvi osnutka pomorskega prostorskega načrta ob dilemi, ali naj bo v načrt vključen tudi tako imenovani izolski otok. Pripomba, da vse, ampak prav vse govori o nujnosti zmanjševanja pritiskov na morsko okolje in predlog, da otok umaknejo z načrta, nista padla na plodna tla. Sprega sedanjih in nekdanjih obalnih razvojnikov, ki so medtem v Janezovem kadrovskem vrtiljaku dobili priložnost, da vodijo prostorsko politiko, je z običajnim pleteničenjem o nujnosti razvoja predlog zavrnila. Če kje, potem pri obravnavanju morja in morskega obrežja lokalni in nacionalni snovalci politik, od prometne do infrastrukturne in turistične, ostajajo ujeti v miselni vzorec izpred desetletij, v katerem je planet bolj ko ne ploščat, njegovi viri neomejeni, morje pa dodaten prazen prostor, v katerega lahko brez posledic posegamo vedno znova in znova.
In ne gre zgolj za zloglasni otok ali valobran. Tu so še širitve plažnih površin - v morje seveda, pa podaljševanja pomolov, gradnja in širjenje marin, malih pristanov in še kaj bi se našlo. In seveda tudi veliko pleteničenja o zelenih in modrih koridorjih ter trajnostnem razvoju.