Sprava ob goveji juhi

Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje. Mogoče to velja za rusko okolje, če bi se Lev Nikolajevič Tolstoj rodil v Sloveniji, bi roman svoje mojstrovine začel nekoliko drugače. Najbrž pa bi šlo nekako v tej smeri: Brat brata na sodišču spozna. Bojda imamo Slovenci odprto rekordno število družinskih in medsosedskih sporov na sodišču, za katere je značilno, da se odvetniški in sodni stroški pogosto skorajda povzpnejo na vrednost predmeta spora, ki je v središču zanimanja. Važen je princip, ne trezen argument.

Sodna srečanja bi bila nepristranskemu opazovalcu še nekoliko težje razumljiva, ko bi izvedel, da smo v vsakdanjih odnosih relativno mirna in vljudna bitja. Glasno prepiranje je domena neolikanih južnjaških bratov in sester. Mi strpno srebamo nedeljsko juho in se ne dotikamo tem, ki bi nas utegnile razburjati. Ali razdvajati. Kar seveda ne pomeni, da te teme ne obstajajo, a povprečna slovenska družina jih vztrajno tlači praviloma vse ali vsaj do trenutka ...

Sprava je, da priznamo, kaj smo naredili narobe, se o nesoglasjih pogovorimo, pa čeprav odkritost boli. Le tako je vzpostavljeno vzajemno spoštovanje, ki je temelj za dolgoročno dobre odnose.

Ko pride na vrsto delitvena bilanca in na plan udarijo vsa potlačena čustva in zamere. Vendar pustimo izdelavo psihološkega profila naroda strokovnjakom, kaj se dogaja za zaprtimi vrati domov in sodišč pravzaprav nikogar ne bi smelo posebej zanimati. Težava nastane, ko z istimi principi delujemo na veliko višji ravni. Pred kratkim je predsednik države napovedal, da bo ob slovesnosti ob vrnitvi Narodnega doma v Trstu slovenski skupnosti, skupaj z italijanskim kolegom obiskal zacementirano bazoviško fojbo in, da bo spravi zadoščeno, še spomenik bazoviškim junakom.

Še največji ciniki se ob pogledu na predsedniške tetovaže delfinčkov, fotografije nogavic z jelenčki in raznimi “miškami” tolažimo, da je predsedniška funkcija zgolj protokolarna. Saj vsaj škode ne dela, če že ne koristi, naj vsaj ljudi nasmeje, si rečemo. Vse do trenutka, ko ne skuša narediti nekaj resnega. Napoved sočasnega obiska bazoviške fojbe in spomenika bazoviškim junakom je milo rečeno sporna, v drugačnih okoliščinah bi si dovolili drugačen pridevnik, žaljiva do slovenske manjšine v Italiji ter do primorske in s tem slovenske zgodovine na sploh.

15. februarja je Borut Pahor spregovoril v Komnu na slovesnosti ob obletnici izgnanstva. Med drugim se je dotaknil tudi ponavljajočih se sovraštev ob dnevu spomina, ki smo jim februarja priča povsod v Italiji, kjer živijo Slovenci. Takrat je rekel, da verjame, da bo obveljala zgodovinska resnica, o kateri so se strinjali, da ne bo pomote, ne le slovenski, ampak tudi italijanski zgodovinarji.

Kaj se skriva pod zacementiranim bazoviškim šohtom ni, če smo zopet politično korektni, povsem jasno, zakaj so bili septembra 1930 ustreljeni štirje moški v Bazovici, o tem pa ni nobenega zgodovinskega dvoma. Kako naj torej zmaga zgodovinska resnica, če najvišji funkcionarji popolnoma neprimerljive dogodke brezsramno mečejo v isti koš?

Sprava, vemo že dolgo, ni izenačevanje jabolk in hrušk. Sprava ni, da se vljudno smehljamo in podamo roke, pa naj bo to ob bazoviški fojbi ali goveji juhi. Sprava ni, da priznamo, da smo vsi malo krivi, zgolj zato, da bo mir pri hiši ali ob meji. Kajti tak mir je zgolj navidezen in naslednji izbruh sovraštva je zgolj vprašanje časa.

Sprava je, da priznamo, kaj smo naredili narobe, se o nesoglasjih pogovorimo, pa čeprav odkritost boli. Le tako je lahko vzpostavljeno vzajemno spoštovanje, ki je temelj za dolgoročno dobre odnose. Med družinskimi člani in državami. Med zgodovinskimi in družinskimi zdrahami je pravzaprav še več vzporednic. Tudi to, da ne izginejo, če se jih ne dotikaš, ampak da še naprej rastejo. Prav zato jih je neodgovorno prepuščati v reševanje zanamcem.


Preberite še


Najbolj brano