Enkratni, a, upajmo, ponovljivi

“Pri nas je vedno slabo vreme, vsak ima svoje breme. Pri nas smo vedno slabe volje, tepe nas vesolje. Pri nas beseda nima teže, pletejo se mreže,” je v soboto zarezala pesem Pri nas z odra izolskega Hangarja, kjer je duo Okustični prvič z bendom predstavil prvenec Enkratna, neponovljiva. Prepričljiv album je prepričljivo zaživel tudi v živo, znano stanje slovenskega duha iz besedila pa vsaj za poldrugo uro poniknilo.

IZOLA > Duo Okustični sestavljata Štajerca Mate Brodar - izvrstni pevec, avtor besedil, glasbe in multiinstrumentalist, ter pevka Karin Zemljič, ki sta vse prej kot novinca na slovenski glasbeni sceni. Na prvencu pa se jima pridružuje tudi Jadranka Juras, s katero so med skupno skrbjo za spremljevalne vokale na enem od festivalov skrojili zamisel o triu. Najodločneje in najuspešneje so sicer radijske postaje, poslušalce in nadvse naklonjene kritike nagovorili z lansko uspešnico Enkratna, neponovljiva, ki je dala ime tudi prvencu, izdanem konec lanskega leta pri nacionalni založbi ZKP RTV Slovenija. Na njem pa je več avtorskih skladb, ki so zorele daljše obdobje.

Prekaljeni glasbeni kader

Karin Zemljič je šolana pevka, diplomantka jazzovskega in pop petja v Celovcu, kjer je posnela tudi klasični album z orkestrom in zborom kot solistka, z marsikaterim ustvarjalcem pa je pri nas sodelovala kot spremljevalna vokalistka, nenazadnje - kakor Brodar - tudi na evrovizijskem odru. Mate Brodar je med drugim sodeloval s Tinkaro Kovač in Magnificom, a ima za seboj tudi opaženo avtorsko zgodbo v duu Da Phenomena in samostojni, z rege glasbo zaznamovani plošči pod vzdevkom Bro, ki se je s skladbo Dokler je še vetra kej predstavil tudi na lanskih Melodijah morja in sonca.

Okustični, ki v svojem imenu (in glasbi) združujejo okus in akustiko, imajo za seboj skoraj desetletno zgodbo. Menda so nastali v želji, da bi preigravali in na novo aranžirali skladbe, ki so jim bile tako ali drugače všeč, a razvilo se je, k sreči, več. Toliko, da so po skladbi Pri nas (2017) začele nastajati še druge, ki so se medile tudi v pristnem procesu iskanja končne zvočne podobe. Ta je svoj obraz našla v jasnih vokalnih linijah, ki poudarjajo neklišejska, nemalokrat družbenokritična besedila, in popevki, ki kdaj zadiši po tradiciji - domači in r'n'b-jevski -, ta pa tudi trpko besedilo ponudi elegantno, z okusom. In nenazadnje strastno, kakor je bilo moč slišati tudi na nastopu v izolskem Hangarju, kjer so duo okrepili glasbeni tovariši - spremljevalna vokalistka Saša Matajič, kitarist Miha Koretič in brata iz Ilirske Bistrice - kitarist Peter in bobnar Žiga Smrdel.

Glasba z dušo in vsebino

Zapolnjeno prizorišče prenovljenega Hangarja, ki je ob upoštevanju varnostnih pravil ponujal spremljanje koncerta za mizami, je ogrela priredba Benčeve Ta noč je moja, ki ima tudi svoje mesto na plošči in je izvrstno odslužila vlogo uverture v dobro uro in pol programa. V njem so se izmenjevale avtorske skladbe, ki jih podpisuje večinoma Brodar, in priredbe vse prej kot na prvo žogo izbranih hitov, ki so najbrž tako ali drugače imeli konstitutivni vpliv na tistega, ki jih je iz svetovne zakladnice odbral. Take so, denimo, ITry Macy Gray, Hendrixova The Wind Cries Mary, New Light Johna Mayerja, Musicology pokojnega velikana Princea ali nenazadnje Come Together iz zakladnice Beatlov ...

Zanimiva mešanica raznovrstnih vplivov je lepo dopolnila avtorsko zgodbo, ki so jo v sobotnem izboru na eni strani izpovedovale energični Pri nasali Se vrti, na drugi balade, kakšni sta lanska evrovizijska Metulji se vrtijo in Po tisti dolgi poti, ki je sklenila nastop in postavlja končno piko tudi na prvencu. Občinstvo pa je z odobravanjem prepoznalo tudi radijski uspešnici Da Phenomena - Pejdap in Do sonca.

Optimistično v novo negotovo

“Vsak dan zleze kdo na drugo stran, kupljen, ukraden in prodan ... od boga poslan,” gre refren iz funkijevske Vsak dan, kije pričakovano odzvanjal zlovešče aktualno, terapevtska ženska himna Enkratna, neponovljiva pa balzam za pandemični čas, ko se z mislijo, da “pride tudi tak dan, ko ne zmorem več”, še pogosteje sooča domala vsak.

V negotovost so zadnje mesece posebej pahnjeni glasbeniki in prireditelji njihovih nastopov. Koncert, ki ga je v Izoli nagradilo navdušeno občinstvo, je bil tako eden prvih žarečih utrinkov novo pridobljene običajnosti. Morda je kdo celo pomislil, da je nadaljevanje omenjenega refrena, ki pravi, “a po dežju vse skrbi so odveč”, vendarle treba razumeti brez ironije. Vendar so včerajšnje vladne napovedi o vnovičnem omejevanju števila obiskovalcev javnih prireditev znova nad optimizmom narisale oblak skrbi.

---