Sami hiti v polnem sijaju

Primorska gledališča so zaživela s polno paro: prvi skupni projekt po odprtju ne bo namreč dramska produkcija, temveč koprodukcija Stoletje mjuzikla po besedilu in v režiji Stanislava Moše. Igralci bodo igrali, peli in plesali; intenzivne vaje so bile tokrat novo doživetje tudi zaradi samega timskega dela s kolegi, saj so bili stiki v zadnjih mesecih omejeni na družinski krog.

Lara Komar Foto: SSG/ Luca Quaia
Lara Komar Foto: SSG/ Luca Quaia

Tržaško gledališče bosta v tej koprodukciji zastopala Primož Forte in Lara Komar. V pričakovanju predpremiere smo s petimi iztočnicami skušali odkriti nekaj več o tem projektu in o samih igralcih.

Tvoj odnos do žanra “muzikal”.

“Izbrala sem igralski oddelek, v pavzah pa sem skrivaj opazovala vaje oddelka, kjer so vadili muzikal. Bilo je očarljivo in se še danes sprašujem, zakaj nisem bila na 'drugi strani'. Obiskovala sem tudi gledališča, kjer so bili na sporedu izjemni muzikali. Take predstave združujejo moč igranja in glasbe, ki okrepi vsako emocijo.”

Lara Komar,

igralka

Primož Forte: “Muzikal sem prvič podrobneje spoznal med študijem na AGRFT, ko smo v drugem in tretjem letniku pri urah dramskega petja s profesorjem Žaretom Prinčičem postavili na oder pravi produkciji dveh muzikalov - West side story in The baker's wife. Že takrat sem videl, da je muzikal zelo zahtevna zvrst - koordinacija igre, petja in plesa oziroma giba je zelo zahtevna in vse tri prvine, če lahko tako rečem, je treba natrenirati in izpiliti do potankosti. Šele takrat muzikal zaživi v vsej svoji lepoti.”

Lara Komar: “V Londonu sem študirala na šoli Guildhall School of Music and Drama. Izbrala sem igralski oddelek, v pavzah pa sem skrivaj opazovala vaje oddelka, kjer so vadili muzikal. Bilo je očarljivo in se še danes sprašujem, zakaj nisem bila na 'drugi strani'. Obiskovala sem tudi gledališča, kjer so bili na sporedu izjemni muzikali. Take predstave združujejo moč igranja in glasbe, ki okrepi vsako emocijo. Ko sem bila mlajša, sem študirala operno petje z Eleonoro Jankovič in sem sama preizkusila izjemno izrazno moč petja.”

“Tovrstna koprodukcija je odličen način, da se teater vrne med ljudi z dobro glasbo, petjem in plesom. Vseeno pa sem potihem upal, da se bomo po tej izkušnji z epidemijo vrnili v življenje v bolj normalnem ritmu. Pred epidemijo sem imel namreč velikokrat občutek, da svet preveč drvi, da se nekatere stvari odvijajo že prehitro.”

Primož Forte,

igralec

Najljubši song v tej koprodukciji in zakaj.

Primož Forte: “Glede na to, da je naslov naše predstave Stoletje mjuzikla in je nekakšen omnibus najboljših songov iz muzikalov zadnjih stotih let, je treba priznati, da so res vsi songi zelo lepi. Moj najljubši song v tem muzikalu pa ni song, v katerem bi jaz pel glavni vokal, pač pa Anja Drnovšek, kolegica iz koprskega teatra. Ostali pa seveda vsi pojemo in plešemo zraven. To je Supercalifragilisticexpialidocious iz muzikala Mary Poppins. Je pa to najboljši primer prej omenjene zahtevnosti žanra - popolna koordinacija med igro, petjem in plesom. To je najtežji song, vadimo ga že od samega začetka, vsak dan ga zasovražim in znova vzljubim, predvsem pa ga spoštujem. Vsi upamo, da ga bomo uspeli pripeljati do točke, ko bo harmonija vsega naštetega zablestela v vsem svojem sijaju.”

Lara Komar: “Zdaj sem v taki fazi, ko me je še strah songov. Težko bi izbrala, ker bi to pomenilo, da se v določeni izvedbi počutim čisto sproščeno. Priznam pa, da ko smo začeli postavljati Ameriko iz muzikala West Side Story, me je temperament te glasbe popolnoma prevzel. Spominja me na sredozemsko strast opere Carmen. Ob petju je treba tudi plesati: stisnila sem svoje strahove za roko in skočila v novo pustolovščino! Kot otrok sem vedno pela in plesala. Zaradi petja sem se odločila tudi za gledališče. Potem me je življenje poneslo na pot igralke ... in zdaj mi ponovno ponuja mož-nost petja in plesanja. To je uresničitev otroških sanj!”

Kolikokrat sta v karieri pela na dramskem odru?

Primož Forte: “Velikokrat. Če dobro pomislim, od povprečno štirih vlog, ki jih na sezono ustvarim v našem gledališču, ponavadi vsaj ena zahteva vsaj malo petja. Včasih je to otroška predstava, včasih režiserjeva ideja, na žalost pa sem imel v zadnjih letih bolj malo stika s pravim muzikalom, saj se naš ansambel nezadržno krči - zdaj nas je stalnih le še pet in za pravi muzikal bi potrebovali preveč gostov. Zato sem res vesel ideje o koprodukciji treh teatrov in samostojnih ustvarjalcev, kjer vsak da nekaj in skupaj lahko potem naredimo res večjo in lepo predstavo.”

Lara Komar: “Ko zapoješ v dramski uprizoritvi, je drugače: to ni pravi pevski nastop, poješ kot igralec, kar pomeni, da s petjem povezuješ zgodbo. Teža ni na izvedbi, temveč na vlogi pevske točke znotraj dramaturgije. Recimo, da sem pri tem vedno izrabljala, kar je del mene od malih nog. V primeru te koprodukcije pa je treba uporabljati glas na drugačen način, kar je zame velik izziv. Recimo, da sem bolj popustljiva, ko mislim na svoje šibke točke na plesnem področju. Glede petja pa sem zelo stroga, morda preveč. Priznam pa, da gibanje včasih pomaga, ker preusmerja napetost in ti omogoča, da zapoješ bolj sproščeno. V tem študiju spoznavam veliko zanimivih stvari, tudi o sebi.”

Koliko si lahko igralec, ko poješ?

Primož Forte: “Popolnoma, ampak na drugačen način kot na primer pri drami ali tragediji. Ne vem, kakšna bi bila definicija, sam bi rekel da pri muzikalih namesto klasične igre izražaš čustva skozi petje in gib oziroma ples.”

Lara Komar: “Tudi ko te glasba vodi, ne smeš nikoli pozabiti na besede, ki jih izgovarjaš. Ko razmišljaš, kaj govoriš tudi med petjem, dobiš smer, drugačen fokus.”

Kaj pomeni vrnitev na oder s tovrstno koprodukcijo po dolgi karanteni?

Primož Forte: “Glede na to, da imam dva majhna otroka, mi ni bilo med karanteno in v času zaprtja gledališč prav nič dolgčas. Imam pa srečo, da imam rad svoj poklic in sem proti koncu zaprtja že zelo pogrešal oder. Tovrstna koprodukcija je odličen način, da se teater vrne med ljudi z dobro glasbo, petjem in plesom. Vseeno pa sem potihem upal, da se bomo po tej izkušnji z epidemijo vrnili v življenje v bolj normalnem ritmu. Pred epidemijo sem imel namreč velikokrat občutek, da svet preveč drvi, da se nekatere stvari odvijajo že prehitro. Tudi produkcija predstav se je na splošno nemalokrat skrčila že na bizarno kratek čas, v katerem je včasih res naporno zagotoviti umetniško vrednost, ker je vse drvelo, vedno bolj samo za kvantiteto premier in zadostitev kvot. Menim, da je trg s tem postal zasičen in prepovršen. Upam, da se svet vsaj v tem pogledu malce upočasni. Na žalost pa imam občutek, da se hitro vračamo v stare tirnice.”

Lara Komar: “Med zaprtjem sem sodelovala pri pouku sina na spletu, sem brala pravljice ali poezijo, igrala v predstavi z osmimi igralci, ki so bili vsak na svojem domu, imela sem intervjuje za televizijo. V vseh primerih sediš in ustvarjaš sam. Ko se ponovno znajdeš v vrtincu energije in imaš okrog sebe veliko ljudi, se zaveš moči skupnega dela in to je navdušujoče in navdihujoče. Iz odnosov se zgodijo stvari, na vsakem področju, v življenju in na odru. Seveda je bila vrnitev na oder tudi šok: po strahu pred bližino se moraš privaditi na normalnost in kmalu ugotoviš, kako lahko je pozabiti na vse grdo, čeprav smo še vedno zelo previdni, si razkužujemo roke in nosimo masko. Nestrpno pričakujemo stik z občinstvom, si v mislih predstavljamo, kako bo, ko jih bomo zagledali v parterju. Bomo na prostem in to daje vsem večji občutek varnosti. Bo res edinstveno doživetje!”


Najbolj brano