Kakršna bo glasba, takšno bo tudi glasbeno gledališče

Stanislav Moša, režiser in intendant Mestnega gledališča iz Brna, je reden gost slovenskih gledališč, predvsem pa človek, ki o glasbenem gledališču ve veliko, skoraj vse. Tudi zato na letošnjem Primorskem poletnem festivalu režira koprodukcijsko uprizoritev Stoletje mjuzikla, v kateri se skupaj s pevci in igralci sprehodi skozi zgodovino tega žanra glasbenega gledališča.

 Foto: arhiv Mestnega gledališča Brno
Foto: arhiv Mestnega gledališča Brno

Razjasniva najprej tole. Še pred pogovorom ste mi dejali, da oznake “mjuzikel” ne uporabljate radi, četudi vas večina prepoznava prav po njihovi režiji. Zakaj?

“Vzrok tiči v kulturnem kontekstu nekdanje Češke, ki je muzikale - podobno kot komedijo, bulvarko ali detektivko v dramskem gledališču in opereto v glasbenem - pojmovala kot drugorazredno umetnost; večina pa je ob tem pozabljala, da je tudi režija komedije ali operete zahtevno in odgovorno delo, da tudi komični žanri potrebujejo vrhunske izvajalce. Muzikale danes pišejo resni skladatelji in zato namesto besede muzikal raje uporabljam glasbeno gledališče.”

“Z izborom nisem želel predstaviti najbolj všečnih ali komercialno najbolj uspešnih pevskih točk, temveč tiste, ki predstavljajo nekakšne mejnike v razvoju glasbenega gledališča.”

Stanislav Moša

režiser

Uprizoritev, ki jo pripravljate skupaj z igralci treh primorskih gledališč, je pravzaprav koncertna predstava, “venček” odlomkov iz muzikalov, ki ga nadgrajujejo bogati kostumi in plesalci. Kako to, da se niste z istimi pevci raje odločili za uprizoritev komornega muzikala?

“Odločitev za koncept uprizoritve je bila v rokah umetniške vodje koprskega gledališča Katje Pegan. Predlagal sem ji nekaj naslovov svetovnih muzikalov, za katere verjamem, da bi jih ekipa, s katero delam, lepo izkoristila; na primer Krvni bratje Willyja Russlla, v tem trenutku najbolj igrani muzikal v Londonu, in to z majhno zasedbo. Rok Matek, Jure Kopušar, Tinkara Kovač in drugi bi bili v njem odlični.”

Stanislav Moša:Stoletje mjuzikla

Gledališče Koper, SNG Nova Gorica, Slovensko stalno gledališče Trst

Režiser: Stanislav Moša Glasbeni vodja in dirigent: Patrik Greblo

Koreografinja: Aneta Majerová

Kostumografinja: Andrea Kučerová

Scenograf: Petr Hloušek

Dramaturgija: Mirko Vuksanović

Oblikovanje luči: Jaka Varmuž

Oblikovanje zvoka: Gaber Radojevič

Asistenta režije: Ivan Loboda, Renata Vidič Igralci in pevci: Tinkara Kovač, Jure Kopušar, Rok Matek, Patrizia Jurinčič Finžgar, Lara Komar, Primož Forte, Petr Gazdík, Anja Drnovšek, Patrik Greblo Plesalci: Dana Petretič, Eva Tancer, Siniša Bukinac, Angelo Menolascina

Instrumentalisti: Patrik Greblo (klaviature), Boštjan Grabnar (klaviature), Klemen Kotar (pihala)

2., 3., 4. in 6. julij 2020 ob 21.30. Martinčev trg Koper

Po kakšnem ključu ste izbrali songe za Stoletje mjuzikla? Gre za songe, ki gredo najhitreje v uho in jih večina zato že pozna?

“Z izborom nisem želel predstaviti najbolj všečnih ali komercialno najbolj uspešnih pevskih točk, temveč tiste, ki predstavljajo nekakšne mejnike v razvoju glasbenega gledališča. Občinstvu želim podati temeljno informacijo o tem žanru, zato posamezne pevske nastope z govorjenim besedilom povezuje tudi pianist Patrik Greblo. Izbral sem točke iz tistih muzikalov, ki jih dobro poznam in sem jih tudi režiral, ter jih povezal v preizkušen model koncertne predstave; tega smo v Mestnem gledališču v Brnu pripravili že večkrat. Tam se nismo omejili le na songe iz muzikalov za odrasle, temveč smo podobno koncertno predstavo pripravili tudi z odlomki iz muzikalov za otroke in jo seveda namenili mlademu občinstvu.”

V predstavi bodo gledalci lahko slišali 27 songov iz muzikalov od tridesetih let 20. stoletja do danes. Kako se v ta izbor vključuje Gershwin, ki velja za klasičnega skladatelja, in njegova arija Summertime iz opere Porgy in Bess?

“Tinkara Kovač arijo odpoje vrhunsko, četudi v njej prepleta različne pevske tehnike in, verjemite, lahko bi jo pela tudi v operi. V izbor sem jo uvrstil predvsem zato, ker doda informacijo več o glasbi in pevski tehniki.”

Že bežen pregled vaših režij pokaže, da vas kot režiserja najbolj privlači prav muzikal. Vas režija opere, ki ima v očeh številnih še vedno večji ugled, ne zanima?

“V času študija sem se seznanil tudi z opernim petjem in danes do operne umetnosti občutim spoštovanje, prav tako do opernih pevcev in režiserjev. Režiral sem nekaj oper, toda operne hiše s svojim železnim repertoarjem ostajajo nekakšni zveneči muzeji. Osebno pa me, tako v dramatiki kot v glasbi, bolj privlačijo sodobnejša dela. Moj svet je zato svet muzikala, glasbenega gledališča.”

Je res, da na Češkem - takoj za Nemčijo, Francijo in Avstrijo - nastane največ novih muzikalov v Evropi?

“Ne vem natančno. Vem pa, da danes nihče od skladateljev ne piše več oper, vsi želijo pisati glasbo le še za muzikale. Kot intendant gledališča z dramskim in glasbenim odrom vsako leto prejmem vsaj deset ponudb za muzikale, ki so jih napisali preverjeni in uveljavljeni češki skladatelji. Domači muzikal, ki se je na naših odrih do danes najbolj uveljavil in ga v različnih gledališčih igrajo še danes, je Drakula skladatelja Karla Svobode. Izvirna postavitev iz leta 1995 je bila velika predstava z dobrimi pevci in režiserjem; in samo v Pragi si jo je ogledalo več kot milijon gledalcev. Verjamem, da je z uspešnimi in priljubljenimi muzikali tako tudi v drugih evropskih državah.”

Češka je tako kot mnogo nekdanjih vzhodnih držav muzikal “uvozila” z Zahoda. Preseneča pa dejstvo, da se je pri vas tako dobro prijel ...

“Znova se moram vrniti v zgodovino. V času socializma je bilo pri nas priznano samo komorno glasbeno gledališče. Pesmi iz teh glasbenih komedij smo takrat poznali vsi, še vedno pa smo bili lačni pravega glasbenega gledališča, muzikalov po vzoru Zahoda, ki so vsebovali elemente jazza in rocka. V državi, v kateri je v tistem času prevladovala krilatica, da je 'saksofon orožje kapitalizma', za pravi muzikal ni bilo prostora. Z odprtjem železne zavese je prišel tudi ta, takoj za njim pa do takrat prepovedani filmi in literatura. Ko smo nedavno analizirali repertoarje čeških profesionalnih gledališč, smo ugotovili, da ni gledališča - vključno z Narodnim gledališčem v Pragi -, ki ni vsaj enkrat na sezono na repertoar uvrstilo glasbene predstave, 'kvazimuzikala'. Žal pa je resnica tudi ta, da nekatera gledališča v prestolnici varčujejo do te mere, da uprizarjajo muzikale s posneto glasbo, s sicer znanimi pop pevci, ki ne poznajo osnov dramske igre in niso vešči osnovnih plesnih korakov, je pa njihovo ime dovolj znano, da pritegne nezahtevno občinstvo.”

Še vedno velja prepričanje, da se za ne najbolj vrhunske operne pevce vedno najde prostor v opereti ali muzikalu?

“Nekoč je to bilo 'pravilo', danes pa vemo, da ni dobro iti proti žanru in da kljub skupni klasični osnovi v muzikalu ni mesta za belcanto. In obratno. Muzikal se je od operete dokončno ločil šele z uporabo mikrofona v gledališču sredi petdesetih let prejšnjega stoletja, zaradi katerega sta se spremenila žanr glasbenega gledališča in tehnika petja. Pevcu ni bilo treba več peti tehnično tako glasno, da bi preglasil orkester v orkestrski jami. Z mikrofonom je lahko nenadoma pel tudi šepetaje – ne le o radostih srca, ampak tudi o resnejših, tragičnih vsebinah. Samo petnajst let pozneje je Andrew Lloyd Webber napisal prvo rok opero Jesus Christ Superstar, ki je brez tehnike in mikrofonov sploh ne moremo uprizoriti. Študij klasičnega petja za nastopanje v glasbenem gledališču torej že dolgo ne zadostuje več; potrebna je specializacija, ob tem pa mora biti pevec še dober igralec in plesalec. Potreben je torej študij petja, dramske igre in plesa.”

Kje se potemtakem šolajo igralci, zaposleni v vašem gledališču?

“V Brnu imamo Janáčkovo umetniško akademijo (JAMU) z oddelkom za muzikal, kamor se lahko vpišejo študentje, ki že poznajo osnove petja, glasbe, plesa in dramske igre. Če jih po končani akademiji zaposlimo v našem gledališču, sprva le z enoletno pogodbo, morajo pri nas igrati tako v dramskem kot v glasbenem gledališču. Petr Gazdík, igralec, ki bo kot gost nastopil tudi v Stoletju mjuzikla, jutri igra Romea v Shakespearovi tragediji, naslednji dan bo pel Tonyja v Zgodbi z zahodne strani. Za igralca je takšen način dela naporen, toda vsakodnevne vaje za gib, ples in petje so za igralca nekakšna življenjska higiena. Naše gledališče v Brnu je repertoarno gledališče, kar v tem trenutku pomeni 56 živih predstav; to pa od igralcev zahteva pripravljenost, kakršno imajo vrhunski športniki.”

Kako vam uspe iz dneva v dan razprodati dvorano za glasbeno gledališče s 700 sedeži?

“Brno ima 400.000 prebivalcev, v njem vsako leto študira 100.000 študentov, skupaj z okolico šteje 700.000 prebivalcev in na večer lahko ponudi okoli štiri tisoč sedežev tistim, ki si želijo ogledati predstavo ali prisluhniti koncertu. Predstave našega gledališča so razprodane že od leta 1995 in verjamem, da nam uspeva zaradi tega, ker ustvarjamo sodobno gledališče z vrhunskimi interpreti, vedno s spoštovanjem do avtorjev.”

Se v dobri prodaji predstav skriva tudi to, da ste intendant Mestnega gledališča že 30 let?

“Od leta 2012 sem tudi predsednik Zveze čeških profesionalnih gledališč in s kolegi smo že večkrat poudarili, da gledališki direktorji nismo politiki, temveč smo v rokah politike. Politiki se menjajo mandatno in prepričani so, da se morajo z njimi zamenjati tudi direktorji. V zvezi pa vemo, da dobre rezultate lahko obrodi le odgovorno, požrtvovalno in kontinuirano delo gledališkega vodstva, ki ansambel mirno vodi in ga usmerja v delo. Podobno kot to počne Katja Pegan v koprskem gledališču.”

Pogosto režirate tudi v tujini. Vas tja, tako kot na primer v Koper, vedno spremljajo najožji sodelavci?

“Vedno! Režija ni le delo režiserja, temveč celotne ekipe. Ker sem nekoč želel postati kipar, pri režiji izhajam iz prostora. Vizualna podoba pri predstavi je zame najpomembnejša, zato na začetku študija intenzivno sodelujem s scenografom, šele pozneje s kostumografom in koreografom. Ker z ekipo, ki me spremlja tudi v Kopru, delam že nekaj let, lahko hitro najdemo skupne in najboljše rešitve; s povsem novim sodelavcem, četudi vrhunskim ustvarjalcem, pa bi potreboval precej časa za spoznavanje in razlago, kaj sploh želim videti na odru.”

Kako ste se ujeli z našimi pevci, igralci in plesalci, saj večine niste poznali?

“Zelo dobro, saj so odprti in nadarjeni posamezniki. Opazi se, da nimajo dovolj izkušenj na igralsko-pevsko-plesnem odru, vendar so disciplinirani, pripravljeni trdo delati, poznajo tehniko in, najpomembneje, z vaje v vajo so boljši ter segajo višje in višje v nebo. Vsak od njih se namreč zaveda, da bo v nekem trenutku sam na odru, pred občinstvom, ki bo čakalo, da jih s svojim glasom in nastopom prevzame človek z glasbo v srcu in duši. Tudi vsi štirje plesalci so profesionalci; plešejo dobro, predvsem pa so - v nasprotju z 'avtomatizirano' popolnostjo profesionalnih baletnih plesalcev - v gibu ohranili nekaj pristno človeškega.”

Kakšna je po vašem mnenju prihodnost muzikala?

“Ne vem, kakšna bo glasba, vem pa kakšna bo prihodnost gledališča. Odkar obstaja, se človek igra gledališče. V pogovoru z drugim človekom uporablja geste, mimiko in spreminja barvo glasu. Gledališče je človekova biološka potreba in brez gledališča ni civilizacije. Dokler bo obstajal človek, bo obstajalo tudi gledališče, in kakršna bo glasba, takšno bo tudi glasbeno gledališče.


Najbolj brano