Žive naj vsi narodi in tako naprej

Jutri bomo praznovali dan državnosti. Kako in v kakšnem vzdušju? Nekateri bi rekli, da slovensko tipično. V skladu s klišeji. Torej, sredi prepirov. Narod, govorijo, je razdeljen. Ampak ni res. Narod ni razdeljen. Morda je naveličan vedno istih tem, morda se včasih s sosedom krega za šport, ampak večinoma je osredotočen na lastno preživetje, srečo in duševni mir. Ko, še posebej ob praznikih, gonimo mantro o tem, kako usodni razkol ogroža narodovo telo, izhajamo iz nekaterih temeljnih zmot.

Prva zmota: enotnost je monolitnost. V tem trenutku imamo vlado, ki je desnosredinska v obdobju, ko je pravkar minila kriza z apokaliptičnimi podtoni. Red, disciplina in odločne besede imajo dobro ceno. In vlada Janeza Janše jih zna spretno prodajati. Trditi, da se nam obeta mračna doba zatona civilizacije, izbrisa človekovih pravic in izginotja vsakršnega upanja za svobodnega človeka, je pretirano. Trditi, da temelje naše vladavine ogrožajo ljudje, ki na kolesih in peš izražajo svoje nezadovoljstvo nad idejami, metodami in ukrepi vlade, pa je še bolj pretirano. Naravnost komično absurdno. Demonizacija lika in dela Janeza Janše in spreminjanje civilno aktivnih državljanov v teroriste sta početji brez smisla, ki ju dobro simbolizirajo smešne ograje okrog osrednjega slovenskega trga. Vladajmo. In protestirajmo. Za to pri državnosti in demokraciji pravzaprav gre. In kregajmo se. Ko je France Prešeren pisal o tem, da naj bi bil nekoč prepir s sveta pregnan, je prav gotovo, pameten odvetnik, kakršen je bil, vedel, da je to neuresničljiv ideal.

Narod ni razdeljen. Morda je naveličan vedno istih tem, morda se včasih s sosedom krega za šport, ampak večinoma je osredotočen na lastno preživetje, srečo in duševni mir.

Druga zmota: kar mi ni všeč, ni nič vredno. Arhitekti islamskega versko-kulturnega centra so dobili Plečnikovo nagrado. Pošteno. Hitro so se oglasili ljudje, ki menijo, da je stavba kot industrijska hala s čudnim dimnikom in da ni nikakršen arhitekturni presežek. Pošteno. Ampak sledile so jim zaskrbljene pravičniške tirade o tem, da se Plečnik obrača v grobu. Ker da je bil veren kristjan in je na mizi vedno imel Sveto pismo. Zakaj, o, zakaj je treba prižgati grmade? Kakšno zvezo ima stavba, nagrajena v letu 2020, z verskim prepričanjem naročnika stavbe, kaj šele z vero dolgo preminulega mojstra, po katerem se nagrada imenuje? Vsak ima pravico, da o centru ima in izrazi svoje mnenje. In dokler ne preraste v versko in kulturno nestrpnost, ki na tem svetu nimata nobene pravice, je tudi razmislek o tem, kako islamski center vpliva na kulturno in urbano podobo slovenske prestolnice, legitimen. Ampak to ne pomeni, da moramo zaradi arhitekturne nagrade odpreti razpoko v zemlji in po vrsti skočiti vanjo. Ko je naš veliki pesnik omenjal vraga, ki naj ne bo sosed, verjetno ni dobesedno mislil, da moramo drug drugega prignati prav do bitja z repom in ostrimi vilami.

Tretja zmota: svet se je začel včeraj in se bo končal jutri. Kmalu pride julij. Slovenski in italijanski predsednik se bosta poklonila žrtvam ob bazoviškem šohtu in na gmajni. Seveda so opozorila zgodovinarjev na mestu in upoštevati je treba politične in ideološke nianse, ki spremljajo takšen protokolarni dogodek. Ampak četudi je nelagodje, predvsem med Slovenci v Italiji, razumljivo in četudi bosta tako en kot drugi predsednik najbrž težko sklonila glavi, je treba misliti na jutri. Ker spravna dejanja, tako kot protesti, tako kot nagrade, tako kot premisleki in debate, niso v prvi vrsti namenjeni dnevni zabavi. Namenjeni so prihodnosti.

Povsem enako velja za praznike. Ko se pod zastavo spominjamo dnevov osamosvojitve, utrjujemo vrednote, ki jih želimo ohraniti in predati naprej našim potomcem. In tega si želimo vsi. Če bomo letos to počeli na dveh ali treh ali desetih lokacijah in če si bomo čez plotove metali besede nestrinjanja, ogorčenja in protesta, tudi prav. Pošteno. Državno. Pa vesel praznik. In tako naprej.


Preberite še


Najbolj brano