Neskončno sprenevedanje neti jezo in skrb ljudi

Da so popisni listi v domovih upokojencev del zdravstvenih kartonov in bi bili nujni že pred epidemijo, trdijo zdravstveni minister in zdravništvo. Torej nujen dokument pri vsakomur, starem 80 let in več, ki je zaradi onemoglosti v domu. Bo naslednji korak ta, da bo tak list obvezen po 80. letu pri vsakomur in bo v njem moral vsak osebni zdravniki prekrižati, ali se še izplača ali ne več bolnišnično zdravljenje? Večina zdravnikov na to ne bo pristala, kot nekateri že zdaj niso, ko so se ti listi pojavili. So pa glasne stanovske organizacije, da preprečijo javno obsodbo peščice tistih, ki so te liste izpolnjevali - brez soglasja prizadetih in bližnjih.

Po koncu epidemije smo prav zaradi razkritja teh popisnih listov iz ust cveta zdravniške stroke slišali trditve, da bi ti obrazci morali že davno obstajati. Ker bi tako lažje presojali o tem, ali te ostarele, sicer težko bolne, ker se jim življenje pač izteka, v primeru potrebe sploh premeščati v bolnišnice.

Dvoličnost glede evtanazije je prav tako neetična, izkrivljena in zahrbtna, kot je neetična in nesprejemljiva vnaprejšnja, na skrivaj odrejena odločitev, označena na popisnem listu - da oboleli že zaradi starosti ne sodi na zdravljenje v bolnišnico!

So pa te izjave že naredile škodo ugledu zdravniške stroke in domskemu bivanju. Hkrati so vzbudile veliko dvomov pri svojcih, ki ne zmorejo, nimajo možnosti in denarja za zahtevno oskrbo ostarelih pri sebi doma. Ob tem se razrašča tudi velik dvom v kakovost, namembnost in primernost bivanja v domu ostarelih. Še zlasti za tiste, ki so ob prihodu tja še zelo čili, živahni in družabni, čeprav ostareli, a so si dom izbrali predvsem iz želje po druženju, zanimivih kratkočasnih dejavnostih in prijazni oskrbi. Da jim ne bo treba samim kuhati in pospravljati doma, ker tega skoraj več ne zmorejo. Tudi takšnih ostarelih je veliko in tudi ti so domski oskrbovanci, stari več kot 80 let! Kar vse pa v njihovih zdravstvenih kartonih posebej ne piše ...

Hkrati na mesta v domovih ostarelih pritiskajo tudi tisti in njihovi sorodniki, ki so težko bolni, ki nimajo nikogar od bližnjih ali vsaj ne blizu in za oskrbo usposobljenih, saj so polpokretni ali celo nepokretni, in ne zmorejo več dostojno skrbeti sami zase. A tudi ti si, kot vsi domski stanovalci, želijo vse do svoje naravne smrti sprotno primerno zdravljenje; za ohranjanje življenja, dokler je to možno in primerno. Ko torej še neizmerno ne trpijo in ne životarijo kot rastline! Tudi vsi ti starci si želijo, kadar bi bilo to pač nujno, zdravljenja v bolnišnici. Nikakor pa si ne želijo tega, kar se je pojavilo zdaj: strokovnjaka in komisije v belem, ki bo kar brez njihove vednosti na skrivaj, ne da bi to posameznik in bližnji vedeli, na nekem obrazcu odkljukal, da si ta posameznik samo zato, ker je že (pre)star in morda malce dementen, ker ima povišan krvni tlak in samo še eno nogo, ker ga muči sladkorna bolezen in mu vse bolj nagaja srce, po njihovem mnenju sploh več ne sodi na zdravljenje v bolnišnici. Tja torej ne sme, ker se to zanj pač ne izplača. Niti takrat ne, ko se je okužil še s covidom-19!

Pa ne le to! Ta popisni list nasploh ukazuje, da se zanj v primeru nobenega poslabšanja bolezenskega stanja ne izplača več premeščanje v bolnišnico, čeprav bi mu tam s primerno terapijo za nekaj mesecev ali celo let lahko še podaljšali življenje! Ne, ta starec sodi le še v dom, kjer mu bodo morda le malce lajšali odhod, saj tako ali tako pač ugaša!

Ob tem se zdaj zdravniško društvo, zdravniška zbornica in Fides spet sprenevedajo in ob aferi s temi listi branijo tiste, ki so v njih označevali križce, česa kdo nikakor več ne potrebuje. Drznejo si omenjati ranljivost, krhko psihično stanje teh nemočnih onemoglih starcev. Izpostavljajo, da se samo v domu počutijo varne in zato njihove ranljive psihe ne bi prenesle premestitve v bolnišnice! Že res, da je za vsakogar bivanje v bolnišnici stresno, a večina, ne glede na starost, dobro ve, da je to edini kraj, kjer ti lahko pomagajo, da boš morda še živel. Kar si želi vsak.

Kadar pa bolezen tako podivja, da si človeka povsem podredi, ko postane nemočen in odvisen od drugih, takrat si mnogi želijo takoj dostojno oditi. O tem večina razmisli že davno prej, ko so povsem prisebni in razsodni in si prav zato želijo tudi v najtežji bolezni ohraniti temeljno dostojanstvo. Želijo si, da bi lahko odšli mirno in še preden bi postali breme drugim, še preden se ne bi več zavedali samih sebe. Prav zato si vse več ljudi prizadeva za legalizacijo evtanazije. Ob tem pa prav zdravništvo zganja največjo paniko in je najbolj proti. Celo izgovarja se, da nočejo biti tisti, ki bi pri tem sodelovali in tako sprevračajo dobre plati te odločitve, da evtanazijo namerno označujejo s pojmom “pomoč pri samomoru”. Dvoličnost glede evtanazije je prav tako neetična, izkrivljena in zahrbtna, kot je neetična in nesprejemljiva vnaprejšnja, na skrivaj odrejena odločitev, označena na popisnem listu - da oboleli že zaradi starosti ne sodi na zdravljenje v bolnišnico!

Zato vse več preprostih ljudi ne naseda leporečju cehovskih in političnih predstavnikov zdravstva, ki trobijo, da jih pri delu vodijo le najprijaznejši in vsakemu bolniku prilagojeni nameni. Morda je to res, ko gre za delo večine zdravnikov v praksi, na terenu, ki so požrtvovalni in marljivi. A spet ne vsi. Saj vsi tisti ne, ki se naprezajo za visoke, pomembne in politično oblikovane koordinacije ter telesa, ki služijo zlasti politiki in morajo ubogati vse politične zahteve ter izpolniti vnaprej odrejene naloge. Kar se je, kot vse kaže, dogajalo tudi med epidemijo ob uveljavitvi popisnih listov. Ti ostajajo grenak cmok v grlu navadnih smrtnikov in dobršnega dela zdravništva, ki je predano poklicu in njegovemu poslanstvu. To pa zato, ker ne čuti potrebe po tem, da bi v javnosti s sprenevedanjem sadili rožice in se za vsako ceno ščitili s ciljem ob rednem delu hkrati sprejemati in zasedati še ugledne, dobro honorirane funkcije in položaje.


Preberite še


Najbolj brano