Šef ima vedno prav. Ali res?

Da morajo imeti (nogometni) trenerji kovček vedno pri roki, je oguljena fraza, ki se je zavedajo tudi trenerji sami. Menjave so sestavni del posla, pa čeprav slabega. Koronavirus v tem smislu ni spremenil ničesar. Vsaj na slovenski sceni ne. Včeraj je po vsega dveh prvenstvenih tekmah od nadaljevanja sezone spodneslo stolček kar dvema trenerjema. Menjavi nista bili nepričakovani, pa čeprav se ob vsaki tovrstni potezi poraja vprašanje, ali je bila smotrna ali (pre)pozna.

Da je čas pravi razsodnik, ob serijskih menjavah trenerjev ne drži vedno. V športu naj bi bil rezultat končno merilo uspešnosti, a tudi ta razlaga pri rošadah na klopi pogosto ne pije vode. Najlepši primer je Olimpija, kjer nas je predsednik Milan Mandarić že navadil na pogoste menjave trenerjev. V petih letih je le Igor Bišćan začel in končal sezono, osvojil dvojno krono ter bil odslovljen. Razlog naj bi bil v neustrezni igri, zaradi katere so se včeraj bojda zahvalili tudi Safetu Hadžiću.

V športu naj bi bil rezultat končno merilo uspešnosti, a tudi ta razlaga pri rošadah na klopi pogosto ne pije vode.

Šef ima vedno prav, je svoj čas z eno izmed svojih krilatic postregel nekdanji selektor slovenskih rokometašev Veselin Vujović. Mandariću kot najbolj odgovornemu v klubu in glavnemu plačniku ni moč oporekati legitimnosti pri sprejemanju odločitev, vprašanje pa je, če so te skladne z nogometno logiko. Večkrat v Mandarićevem mandatu niso bile, res pa je, da Hadžićeva menjava ni udarila kot strela z jasnega.

Ozračje v klubu in okoli njega je napovedovalo takšen razvoj dogodkov. Hadžiću so bili šteti dnevi, čeprav je Olimpija pretežni del sezone vodilna ekipa prve lige. Poraz z najbližjimi zasledovalci Celjani, ki so sicer z Bravom najuspešnejša ekipa spomladanskega dela, je bil le povod, sicer ne bi zamenjali trenerja pred jutrišnjim ljubljanskim derbijem. Domžalska rošada se zdi ob razkoraku med cilji pred sezono in trenutnim položajem na lestvici bolj smiselna. Ne nazadnje je Dejan Djuranović svojevrstni povratnik, ki je v takšnih in drugačnih vlogah že vrsto let prisoten v Domžalah in okolici.

Na začetku pomladi je na eni tekmi vodil Dob v drugi ligi ter Gorici preprečil skok na vrh druge lige in prvoligaško vrnitev. Morda pa se Domžale in Gorica še srečajo v dodatnih kvalifikacijah. Menjave med sezono same po sebi ne pomenijo nujno spremembe na bolje. Vprašajte Novogoričane.


Preberite še


Najbolj brano