Slaba karma

Karma je menda zakon vzroka in posledice, ali “kar seješ - to žanješ”, kakor bi rekli na tisti strani Alp, kjer so nevladniki nezaželeni, tisti “za dom spremni” pa, kakor kaže ravnanje Aleša, ministra za notranje zadeve in Tomphsonove koncerte, dobrodošli. Če mene vprašate in pravzaprav tudi, če me ne, bi rekel, da bi bilo zelo dobrodošlo, če “za dom spremnemu” ne bi nihče oddal koncertnega prizorišča. Da pa tisti najbolj zagreti ne bi bili prikrajšani, lahko na primer Nova24TV pripravi koncert doma in ga predvaja v svojem najbolj gledanem terminu. A to je najbrž le pobožna želja. Posel je posel in prav gotovo se bo našel kdo, ki se bo prodal za prgišče evrov, kakor bi rekel Sergio Leone in Perkoviču omogočil koncert.

Kakšna karma ali žetev čaka ministra Aleša, ne vem, si pa lahko predstavljam. Bolj slaba je bila prejšnji teden tudi žetev našega predsednika Boruta. Setev tihega strinjanja s potezami ministra Andreja, namenjenimi onemogočanju nevladnih organizacij, se je končala tako, da je požel soglasen odstop stalnega posvetovalnega odbora za podnebno politiko. Odbor je namreč vladi poslal priporočilo, naj se v interventni zakonodaji upoštevajo kriteriji varstva okolja in narave. Ne nazadnje je ta obveza zapisana v ustavi.

Trenutna karma na postpandemični strani Alp ni kaj prida. In tudi za to nedvomno niso krivi naravovarstveno naravnani nevladniki, tudi ne kulturniki in ne kolesarji. Vsi ti so zgolj slaba žetev, zgolj posledica neprimerne in napačne pomladanske setve.

Vlada navedenega priporočila ni upoštevala in namesto da bi nadzorno vlogo nevladnih okoljskih organizacij okrepila, jim jo je pošteno oklestila. Minister Gregor oziroma predsednik Borut pa nič. Ne bev ne mev. Je pa zato ministrovo potezo jasno in glasno pohvalila generalna direktorica Gospodarske zbornice Slovenije Sonja, rekoč, da ni vsako društvo, ki se v javnosti predstavlja kot varuh narave, dobronamerno ali strokovno usposobljeno. Morda res ne, vsekakor pa niso varuhi narave odgovorni za okoljske težave, za podnebne spremembe in tudi ne za drastičen upad biotske raznovrstnosti, o čemer čivkajo že vrabci. Politiki pa niti slučajno ne.

Oni nas čivkajoč raje prepričujejo o zarotah, o globoki državi, o stricih iz ozadja, o zlobnih kolesarjih in celo o nepotrebnosti plačevanja erteve prispevka. In seveda so, tako kot Sonja, generalna direktorica Gospodarske zbornice, vsi po vrsti strokovno podkovani za podajanje ocen o zlonamernosti in pomanjkljivi usposobljenosti nevladnikov. Podobno kot zelo natančno vedo, katera kultura je izrojena in katera ne, in seveda kakšni delomrzneži so prejemniki socialne pomoči. Da o bogatih prejemnikih minimalne plače niti ne govorimo.

In če smo že pri karmi, setvi in žetvi - trenutna karma na postpandemični strani Alp ni kaj prida. In tudi za to nedvomno niso krivi naravovarstveno naravnani nevladniki, tudi ne kulturniki in ne kolesarji. Vsi ti so zgolj slaba žetev, zgolj posledica neprimerne in napačne pomladanske setve (vsaka podobnost s pomladnimi strankami je seveda zgolj naključna). In slaba žetev nas skoraj gotovo čaka, če pomislimo na setev na temo podnebnih sprememb. Pa naj gre za nujno prilagajanje, kot bi bila na primer vzdrževalna dela na solinskih nasipih in kanalih, ali za konkretne ukrepe, ki bi na primer omogočili zmanjšanje tovornega prometa na tranzitni strani Alp.

Optimistične obete, ki so izvirali iz napovedanih in obljubljenih sredstev podnebnega sklada, je odnesel virus. A ne ta novi, ki povzroča bolezen covid-19. Ne, ne. Odnesel jih je ta stari in dobro znani virus kravixx. Ime virusa pove, da povzroča kratkovidnost, oba iksa pa sta v imenu preprosto zato, ker ta virus, ki ga nobeno poletno čiščenje in prenavljanje parlamentarnih, vladnih in predsedniških prostorov ne prežene, ne mutira in ni značilen za to ali ono leto. Na interpelirani strani Alp so za okužbo s tem nevarnim virusom najbolj dovzetni začasni prebivalci ljubljanskih ulic - Šubičeve in Gregorčičeve ter kakšen posameznik z Erjavčeve in le malo jih je, ki se okužbi izognejo. Seveda pa virus še zdaleč ni omejen na omenjeno območje in tudi ne na sončno stran Alp.

Kravixx je globalna nadloga. Bolezenski znaki so sicer praviloma vedno prisotni, a virus je poseben predvsem zato, ker bolezen sploh ne ogroža okuženih, pač pa vse ostalo okoli njih. Zemljo, zrak, vodo, rastline, živali in ljudi. Tiste, ki smo tu, in še bolj tiste, ki tu bodo. No, enih, predvsem rastlin in živali, najbrž niti ne bo. Število ogroženih vrst ali celih skupin organizmov to potrjuje. Ogrožene so štiri od petih vrst dvoživk in plazilcev in vsaka druga vrsta sesalcev. Slabo se godi pticam, žuželkam.

Tudi v morju ni nič drugače. Koralni grebeni, ta simbol biotske raznovrstnosti, bodo morda prvi ekosistem, ki bo v moderni dobi žrtev človeške kratkovidnosti. Zakisevanje oceanov, ki je posledica izpustov ogljikovega dioksida, je neizprosno. In tudi tolažba, da si je zrak nad planetom v času pandemije nekoliko opomogel, je najbrž jalova. Prvič zato, ker se na vse pretege trudimo, da bi se čim prej ponovno šli “posel kot običajno” in “posel kot običajno” ni v redu. Drugič pa tudi zato, ker po podatkih Oceanografskega inštituta Scripps Univerze v San Diegu in ameriške Nacionalne agencije za oceane in atmosfero (NOAA) meritve, ki jih od leta 1958 izvajajo v observatoriju Mauna Loa na Havaji, zmanjšanja izpustov v času pandemije sploh niso zaznale.

Zaustavitev je bila prekratka, da bi se res poznalo. In ne le to. V minulem mesecu so izmerili celo najvišjo mesečno koncentracijo ogljikovega dioksida, odkar potekajo meritve. Nič kaj dobra popotnica ob svetovnem dnevu oceanov, ki smo ga obeleževali v začetku tedna. Tako kot ni dobra popotnica nasutje, pod katerim je v zadnjih mesecih dokončno in za vedno izginil del Semedelskega zaliva. Manjka samo še to, da prihodnje leto svetovni dan oceanov obeležimo z otvoritvijo nove plaže. Slaba karma.


Preberite še


Najbolj brano