Primorska je le zadnja v nizu

Pred dnevi sem bral razmišljanje novinarskega kolega o tem, zakaj Primorska ne premore dolgoročne športne zgodbe, ki bi krojila slovenski vrh in se vsaj približala mednarodnim tekmovanjem. A ko pogledamo, kdo se je šel neko privatno športno zgodbo, se najbolj pogosto ustavimo na - Primorskem! Lahko pa si zastavimo retorično vprašanje, zakaj slovenskih bogatašev - z redkimi izjemami - vlaganje v športne zgodbe ne zanima? Ker v Sloveniji na preprosta vprašanja nikoli ni preprostih odgovorov, ga tudi na to vprašanje ni. Nekatere šport preprosto ne zanima, tehten razlog je tudi zavist. Če štrliš iz povprečja, si v očeh številnih takoj nečesa kriv. Bog ne daj, da si ob tem še (nesramno) bogat. Pri tretjih ima na odklonilen odnos velik vpliv slovenska zakonodaja, ki dejansko ne pozna davčnih olajšav in ne omogoča, da bi nekdo privatiziral društvo, zato pa se pojavljajo obvodi.

V zadnjih 15 letih bi lahko na prste dveh rok prešteli vstope zasebnih vlagateljev, neposredno ali z ustanovitvijo družbe z omejeno odgovornostjo. Zanimivo je, da je od vseh poskusov privatizacije po slovensko pri življenju ostal le en sam. Kdor se na tem področju poklicno prebija skozi zakonodajo, pove, da bi bilo za uveljavitev privatizacije v športu treba spremeniti lepo število zakonov. Časi temu zagotovo niso naklonjeni. Saj smo vendar v stalni krizi, prioritete so drugje. Politiki bi porekli, kaj pravzaprav hočejo športniki, saj jim ne gre tako slabo. Oziroma, kot so nekateri rekli ob koronakrizi, šport je vedno preživel in tudi tokrat bo. Taisti, ki tako razmišljajo, nimajo nobenih težav prosjačiti za vstopnice na VIP tribunah in se slikati z nosilci medalj. Takrat se jim iz ust cedita med in mleko, športnike trepljajo po ramenih, češ, ne skrbite, bomo že poskrbeli za vas. Ko pride čas za pomoč, jih zapusti spomin.

Primorske zgodbe z vlagatelji - čeprav kratke - so bile vedno pestre. Koprska košarka je doživela celo dva poskusa privatizacije in zelo blizu smo tega, da se bo tudi drugi končal s polomom.

Primorske zgodbe z vlagatelji - čeprav kratke - so bile vedno pestre. Spomnimo se Gold Cluba (prej RK Jadran), ki je trajal dobrih pet let. Ko se je mecen Loris Požar tega naveličal (in se povsem umaknil iz javnosti), je bilo zgodbe (in kluba) konec. Koprska košarka je doživela celo dva poskusa privatizacije in zelo blizu smo, da se bo tudi drugi končal s polomom. Kar bi bil že tretji zlom koprske košarke v času samostojne Slovenije. Reprezentant Boštjan Nachbar je z začetnim vložkom blizu 70 tisočakov evrov postal predsednik kluba, ki ga je iz lige NBA kratek čas vodil samo formalno, na daljavo, operativno pa je bil na čelu njegov oče Vlado. Kluba leta 2010 po štirih letih ni bilo več. S Koprom - a nogometnim - je bil povezan aktualni lastnik članske ekipe NK Bežigrad oziroma Olimpije, ameriški poslovnež srbskih korenin Milan Mandarić. To je bilo sredi prejšnjega desetletja, približno v enakem obdobju kot Nachbar. Oba sta imela enako težavo: v Kopru sta se le redko mudila. Mandarić je za nameček tožil, da ga vsakič pričakajo nove in nove finančne obveznosti. Zdaj Mandarića srečujemo v Olimpiji, ki jo je od največjega trgovca z bananami Izeta Rastoderja za štiri milijone evrov kupil pred skoraj petimi leti. V bistvu je odkupil podjetje Nogometno moštvo, ki je upravljalo s člansko ekipo Olimpije. Rastoder ni dobro vedel, kaj bi s klubom, podlegal je prišepetovalcem, vprašljivim menedžerjem, imel premalo potrpljenja, obenem so se mu zoperstavili navijači. Bil je vreča brez dna. Župan Zoran Janković ga je skušal usmeriti v košarkarsko Olimpijo, vendar to Rastoderja ni zanimalo. Še manj ga je mikal Koper, kamor ga je snubil prvi mož nogometnega kluba Ante Guberac.

Rokometni Cimos je bila tudi velika primorska zgodba, vendar ni bila financirana iz lastnega žepa, medtem ko je za projektom košarkarske Primorske stal zasebni kapital. Ni še rečeno, da bo s padcem sponzorja padel tudi klub. A kdo je kriv, da te zgodbe praviloma trajajo eno petletko? Vlagatelji. Sami bi namreč morali vedeti, zakaj to počnejo in koga imajo ob sebi. In ne iskati krivcev za polom povsod, le pri sebi ne.

---

---