V jeziku je mogoče marsikaj povedati na več načinov

So pojavi in stvari, ki so na pogled zelo preprosti, a se izkažejo kot zapleteni, ko o njih poskušamo natančneje razmisliti. So pa tudi taki, ki se zdijo zapleteni, vendar so preprosti, če se vanje poglobimo s stvarno kmečko pametjo. Jezik nam ponuja množico primerov, da je res tako. Oglejmo si katerega izmed nezapletenih.

Kadar gre za jezik, to najmočnejše in najobstojnejše človekovo orodje za sporazumevanje in medsebojno povezovanje, smo Slovenci mnogokrat pretirano natančni. Bolj mislimo na njegovo slovnično pravilnost, manj pa na njegovo neverjetno izrazno moč. Ne pomislimo na to, da je jezik pravzaprav dokaj preprost, le mi si ga zapletamo. Neradi upoštevamo osnovo življenjsko pravilo, da marsikaj ni pravilno samo takó, kot pravimo mi, ampak marsikdaj tudi takó, kot trdi sosed, naš sopotnik, ne nujno nasprotnik. Še pregovor pritrjuje tej izkušnji in poudarja, da pot do cilja ni le ena, ampak da jih je pogosto več. Vsaka stezica (ne samo ena) popelje te v Rim, so rekli prednamci.

Jezik bi bil velik tiran, če bi zahteval, da moramo uporabljati samo določene besede, da pridemo do slovnično pravilnega govorjenja in pisanja. Če bi na primer zabičal, naj pišemo zmerom samo: zdaj, ne tudi sedaj; le zopet, ne spet; vselej kar koli, nikoli karkoli; povsod čim prej, ne tudi čimprej; ne avtomobil, ampak le avto itd. Še dolga je vrsta podobnih parnih besed, ki jih vsakdo lahko zapiše tako ali drugače: rad imeti - ljubiti; kolesar - biciklist; apoteka - lekarna; živčen - nervozen; potem - nato; gornji - zgornji; dolnji - spodnji; vsakdo - vsak; radost - veselje; bodočnost - prihodnost; tvitanje - čivkanje; literatura - književnost; materija - snov; vzor - ideal, zamisel - ideja itd. Če bi kdo želel našteti večino takih besednih parov, bi moral prepisati lep del slovarja naše materinščine.

Vprašanja o jeziku pošiljajte najoze.hocevar@primorske.si

Dosti je primerov, pri katerih so upoštevani le istopomenski pari besed, a še neprimerno več bi jih našli, če bi iskali še besede, ki so pomensko sorodne in jim pravimo sopomenke ali sinonimi. Vzemimo za primer opis lepotice Slovenije, ki jo nekateri ljubijo predvsem zato, da jo lahko izkoriščajo. Precej je izrazov, ki jih pri tem lahko uporabimo: čudežna Slovenija, lepa dežela, nebesa pod Triglavom, zelena Slovenija, raj nedotaknjene narave itd. Skladno s tistim, kar si kdo zamišlja hudega in slabega o njej, pa je mogoče uporabiti še slabšalne izraze: prepirljiva, izkoriščana, ugrabljena, zavožena, zadolžena, nasmetena itd. Poleg takih slabšalnih pridevnikov pa bi našli še lepo število drugih izrazov, če bi dodali tudi za Slovenijo primerne grajajoče in hvaleče samostalnike, glagole in prislove.

Dvojnost je v jeziku, kot nam pričajo navedeni primeri, skorajda pravilo. Na to nas opozarja tudi vprašanje, ki ga je Minuti že pred kakšnim mesecem namenila novinarka Primorskih novic Petra Vidrih. Tako je zapisala: “Spoštovani naš Jože, najprej bi se vam rada zahvalila, da nam v teh 'koronastih' časih pomagate razreševati marsikatero dilemo, ki je v jeziku nastala zaradi tega okroglega 'napol bitja', ki je zaustavilo ves svet. Vi sicer opozarjate, da bi bilo pravilneje zapisati 'koronarni virus' ali tudi 'koronski virus', a mislim, da se je nova skovanka že tako dobro prijela, da bi ob vašem predlogu marsikdo zastrigel z ušesi, češ, kaj se pa tale zdaj gre, saj vendar vsi pišejo 'koronavirus'. Vem, da je vse, kar je povezano s koronavirusom, v ospredju zanimanj širše javnosti. A vendar bi si vsaj v Minuti zaželela malo oddiha od te zoprne korone, ki nam je naša življenja obrnila na glavo. Že dolgo me mučijo nekatere jezikovne zadeve, ki seveda niso življenjskega pomena; me pa vsakokrat dodobra pogreje, ko kdo zaničljivo zavije z očmi, češ, ja kako se pa ta izraža, to pa res ni pravilno. O čem govorim?

Ne pomislimo na to, da je jezik pravzaprav dokaj preprost, le mi si ga zapletamo. Neradi upoštevamo osnovo življenjsko pravilo, da marsikaj ni pravilno samo takó, kot pravimo mi, ampak marsikdaj tudi takó, kot trdi sosed, naš sopotnik, ne nujno nasprotnik.

1. Na prvem mestu je izraz 'na srečo', ker ga tisti, ki mislijo, da slovenščino obvladajo bolje od drugih, vztrajno spreminjajo v 'k sreči'. Stavek 'Na Primorskem na srečo nimamo novih obolelih za covidom-19' bi brž popravili v 'Na Primorskem k sreči nimamo novih obolelih za covidom-19'. Zanima me, zakaj naj bi bila uporaba izraza 'na srečo' v nasprotju s pravili knjižnega jezika. Že res, da vsi stremimo 'k sreči' in da je marsikdo nagnjen 'k žalosti', a hkrati tudi zapišemo, da 'Na žalost še ne moremo natančno napovedati, kdaj bo konec teh neumnosti'; kot tudi rečemo, da 'Na srečo mnogi prisegajo na zdravo kmečko pamet'. Po tej pameti bi torej veljal dvojec: na žalost - na srečo. Imam prav?

2. Še nekaj me bega. Vem, da je jezik živ organizem; na to ste v vaših kolumnah že neštetokrat opozorili, a vendar ne morem razumeti, s kakšno lahkoto pogovorna raba preglasi knjižno. Govorim o glagolu 'rabiti'. V enem od časopisov sem nedolgo tega zasledila naslov: 'Ne rabijo novih strojev.' Morda se motim, popravite me; a mislim, da takó pogovorna raba nima kaj delati v časopisu, katerega poslanstvo bi morala biti tudi skrb za pravilen jezik. Naslov bi se torej moral prav glasiti: 'Ne potrebujejo novih strojev.' Imam prav ali 'težim' tako kot tisti pametnjakoviči iz zgornjega odstavka? Če je tako, se seveda že vnaprej posujem s pepelom in dodajam: Grešiti je človeško. Na srečo!

3. Za konec vas prosim, če lahko razjasnite še, kaj je prav: 'Vedno več težav nas pesti' ali 'Vse več težav nas pesti'?

“Dragi Jože, ostanite zdravi. Ko bo ta koronska zverinica zares premagana, se pa le oglasite kaj pri nas v uredništvu. Veseli vas bomo, kot vedno.”

Če upoštevamo vse, kar smo v začetku navedli o dvojnosti in o besednih parih, ki imajo isti ali zelo podoben pomen, spoštovane bralke in dragi bralci, nam ne bo težko odgovoriti na zastavljena vprašanja:

1. Pritrditi moramo spraševalki, da razmišlja pravilno. Paru prislovov “k sreči” in “na srečo” Slovenski pravopis iz leta 2001 priznava enakovreden pomen in veljavo: izraz “na srečo” je pomensko enak izrazu “k sreči”. Oba sta slovnično pravilna. Brez razlike v pomenu. Zato lahko kjerkoli in kadarkoli uporabimo tako prvega kot drugega. Slovar slovenskega knjižnega jezika 2 (SSKJ2) o prislovih “k sreči” in “na srečo” pravi, da izražata stanje, ko “zaradi ugodnih naključij, okoliščin kaj poteka, se dogaja tako, kot nakazuje sobesedilo: k sreči so kmalu prišli gasilci; k sreči se ni nič zgodilo; na srečo je denar dobil; hotel je goljufati, pa so ga na srečo spregledali”. O zvezi “na slepo srečo” pa dodaja, da “izraža naključnost, nenačrtnost dejanja: na slepo srečo je hodil po mestu; izbirati, ugibati na slepo srečo”.

Če sodimo po Slovenskem pravopisu 2001 in po SSKJ2, se torej zelo moti lektor, ki prislov “na srečo” preganja, češ da se pravilno reče samo “k sreči”.

2. Tudi glede rabe glagola “rabiti” spraševalki Petri njen jezikovni čut svetuje pravilno. Glagol “rabiti” pomeni uporabljati. V stavku “Ne rabijo novih strojev” moramo izbrati glagol “potrebujejo” namesto “rabijo”.

3. Prav tako je na mestu vprašanje, če je bolj prav zapisati “Vedno več težav nas pesti” ali “Vse več težav nas pesti”. Med stavkoma je namreč malenkostna pomenska razlika. Prvi (Vedno več težav ...) izpostavlja čas, v katerem se težave množijo; drugi (Vse več težav …) pa poudarja rast števila težav.

V jeziku je mogoče marsikaj povedati na več načinov, ki so vsi pravilni.


Najbolj brano