Trubadur, zaljubljen v Tomos

Steva Vujiča “držijo skupaj” ljubezen do družine, Tomosa, glasbe in fotografije. Na pot si postavlja vedno nove izzive, a le takrat, ko je prepričan, da je prejšnji projekt v dobrih rokah oziroma varno pod streho. Že 29 let dela na Televiziji Koper-Capodistria. “Televizija mi je ponudila službo, ki mi je pisana na kožo. In krasno izhodišče za to, da sem v življenju imel, kar mi je najpomembnejše - zagotovljeno eksistenco. Skozi leta sem se izobraževal in navezoval stike, ki so mi kasneje služili pri uresničevanju svojih zamisli,” pravi.

Steva Vujiča največ ljudi povezuje z Muzejem Tomosove zgodovine, razstavo Tomos - na sedlu spomina in dokumentarnim filmom Tomos: Narejeno v Jugoslaviji. Poznavalci glasbe ga povezujejo s skupino Mi 3, katere član je skupaj s sestro Gordano in Jadrankom Oblakom, ter Klapo Capris. Že nekaj mesecev pa skupaj s kopico glasbenikov snuje zgoščenko Od Črnega Kala dol.

Kar ne pomeni, da je polovičar. “Ko začnem nekaj novega, tistega, kar sem delal prej, ne izključim, ampak le omejim. Muzej Tomosa denimo deluje, zato sem ga dal na stranski tir in se posvetil glasbi,” pojasni. Ob tem se pokloni ženi Simoni: “Če je ne bi bilo, ne vem, če bi vse to počel. Malo je žensk, ki bi podpirale človeka s tako noro vizijo ...”

“Če si perfekcionist, si tehnik, profesionalec, ki vadi šest ur na dan, in si za v filharmonijo. Jaz sem bolj trubadur, ljudski.”

Stevo Vujičglasbenik, zbiratelj

Od mladega upornika do televizijskega snemalca

Kot najstnik je hodil na kovinarsko šolo. “Ni me sram povedati, da sem padel drugi letnik. Bil sem uporniški, spraševal sem se, zakaj sploh potrebujem šolo, saj vendar hočem delati in ustvarjati. Tedaj sem prepeval z bendom po terasah. Niti pomislil nisem, da si v življenju ne bi uspel urediti službe, stanovanja, družine. Nisem sicer vedel, kaj bi delal, vedel pa sem, da česar se bom lotil, bom delal dobro, ker bom dal svoj maksimum,” se spominja. Pred služenjem vojaškega roka je delal vse po malem, v marini, v tiskarni, mešal je beton, razbijal ploščice ... “Kasneje sem ob delu končal srednjo šolo in višjo šolo za fotografijo,” pristavi 51-letni Koprčan.

Vujič je že 29 let na Televiziji Koper-Capodistria. Začel je kot deček za vse, kasneje šel za tonskega tehnika, nazadnje za snemalca. “Televizija mi je ponudila službo, ki mi je pisana na kožo. In krasno izhodišče za to, da sem v življenju imel, kar mi je najpomembnejše - zagotovljeno eksistenco. Skozi leta sem se izobraževal in navezoval stike, ki so mi kasneje služili pri uresničevanju svojih zamisli,” pravi.

Tomos, zgodba o gigantu

Posebno mesto v njegovem srcu zaseda Tomos. Ko je padel letnik v srednji šoli, je pol leta delal v proizvodnji podjetja, ki je desetletja krojilo življenje v Istri. “Že prej sem čutil njegov duh, saj je tam delal oče. Potem sem ga še na lastni koži občutil kot giganta in fenomen ter se z njim povezal,” pripoveduje.

Več let je zgodba o Tomosu v njem mirovala. Medtem si je ustvaril družino in ko je hči Katja zrasla, je v Vujiču zrasla tudi zamisel o Tomosovem muzeju z zavedanjem, da niso pomembni le motorji, po katerih je bil najbolj znan: “Čutil sem, da gre za poslanstvo. Tomos me je zanimal kot zgodba mesta, vse od odprtja leta 1954. Zgodba, povezana z ljudmi, z našimi starši in nonoti. Bil je produkt ljudi in Jugoslavije ...”

Stevo Vujič z osebama, ki ju ima najraje: hčerjo Katjo Vujič in ženo Simono Špeh. (Foto: Osebni arhiv Steva Vujiča)

Postal je strasten zbiratelj vsega, kar je povezano s Tomosom. “Od gat naprej,” se pošali. “Deset let sem brskal po smeteh, predalih in omarah, pozoren sem bil na bolšje sejme. Potem so me ljudje sami klicali in mi prinašali plakate, fotografije in drugo, s čimer sem dopolnjeval zbirko. Čutim odgovornost do vsega materiala in do ljudi, ki so mi ga izročili. Tega nikakor ne bi rad prodal,” trdi.

Vsaj del dediščine je konec lanskega in v začetku letošnjega leta uspel prikazati javnosti z razstavo Tomos - na sedlu spomina, ki je govorila o oblikovanju oglaševalskih vsebin. V manjšem muzeju v Kidričevi ulici pa je na ogled raznovrstna in bogata zbirka motorjev in koles. “Želim si, da bi skozi evropski projekt odprli večji Tomosov muzej,” pove Vujič, prav tako predsednik društva Tomos Koper. Nastopal je tudi v dokumentarnem filmu iz leta 2018 Tomos, narejeno v Jugoslaviji, ki je nastal v koprodukciji regionalnega RTV centra TV Koper-Capodistria in v sodelovanju z Društvom Tomos.

Glasba ga je posrkala

Vujičeva velika ljubezen je glasba. Leto, dve je kot najstnik pel v bendu, pri 18 letih je petje opustil in ga obudil pri 43. “Želja, volja za to izhaja iz DNK, podedoval sem jo iz Dalmacije, od koder so moji starši,” je prepričan. Kot pravi, je začel iz nič: “V Piranu na Punti sem razstavljal fotografije, pa so me povabili, naj še kaj zapojem.” Iskrica je prižgala ogenj ... “Skupaj z Gordano in Jadrankom sem razmišljal, da bi naredili dva, tri komade. Poskusili smo in mislil sem, da me bo razneslo od veselja. Izbral sem repertoar in ga prilagodil svojemu znanju. Nadeli smo si ime Mi 3 in stopili na svojo pot. Skoraj vzporedno se je oblikovala še šestčlanska Klapa Capris,” opisuje.

Mi 3 - Gordana in Stevo Vujič ter Jadranko Oblak, ob Gordani je Drago Mislej Mef - so na eni od Barkolan zapeli v živo za radio Trst A kar na pomolu v improviziranem studiu.

S triom in klapo na prvem mestu pojejo priredbe pesmi istrskih glasbenikov: “Premoremo toliko dobre slovenske glasbe in besedil, da nam ni treba povzemati drugih. Smo večkulturni, trojezični, glasbo jemljemo kot kulturo.” In tako je vzniknila ideja za projekt Od Črnega Kala dol. Zgoščenka s pesmimi istrskih glasbenikov je že skoraj posneta, na njej poleg Mi 3 sodeluje več glasbenikov iz Istre in zamejstva. “Gre za poklon našemu okolju, avtorjem in njihovim pesmim,” pojasni Vujič.

Samouk, ki mu ni do perfekcionizma

Stvari ima rad takšne, kot so, poudari. To se odraža tudi na njegovih fotografijah: “Moja fotografija je izpovedna, govori o tem, kako vidim stvari. Zame je fotografija tista, ki ima neko sporočilo, jo razumem jaz in jo razumejo ljudje. Ne uporabljam postprodukcije, kot jo štrknem, tako ostane. Isto delam z motorji; jih ne retuširam, četudi imajo kje kakšno pikico. Le očistim jih in pustim takšne, kot so. Ljudje tako vidijo, da so pristni. Enako je z glasbo. Na youtubeu lahko zveniš fenomenalno, ker se posnameš v studiu, v živo pa te ni niti za pol.”

Ob tem ne pozabi povedati, da je samouk. “V življenju skušam stvari postaviti tako, da delujejo. To je resda daleč od perfekcionizma. A slednji ubije čar umetniškega, predajanja umetnosti. Konec koncev tudi Bruce Springsteen in Bob Dylan fušata že celo življenje. Če si perfekcionist, si tehnik, profesionalec, ki vadi šest ur na dan, in si za v filharmonijo,” se namuzne Vujič. “Jaz sem bolj trubadur, ljudski.”

Vsem projektom navkljub si vzame tudi čas zase: “Ko sem utrujen, se odpovem kakšnemu koncertu. Ne regeneriram se z drogami in alkoholom, ampak doma, na kavču. Ali pa ko se s Simono podava v Dalmacijo. V prtljažniku imam vedno kitaro, ki sem se je naučil igrati kar sam, in vino. Prvo za večere v dobri družbi, drugo za darilo.”


Najbolj brano