Vsi bi pili. A katero vodo?

Upravičena je skrb Istre, da dobi dovolj vode. Temu nihče ne oporeka in najmanj nespodobno bi bilo komurkoli pripisati, da mu je vseeno, če prebivalci in obiskovalci Istre umrejo od žeje. Utemeljeni pa so tudi pomisleki ob (ponovni) napovedi gradnje ogromnega vodnega zadrževalnika na majhnem brkinskem potoku.

Pri naložbah, ki posegajo v prostor, se marsikdaj zdi, da civilne iniciative vzniknejo kar tako, zaradi samopromocije ali obrambe kakšnega parcialnega interesa. V takih primerih je modro ugotoviti, da se vsi z vsem nikoli ne strinjamo in da je treba za večjo korist pač nekaj žrtvovati. So pa tudi primeri, ko je modro pritrditi tistim, ki dvomijo. Še posebej, kadar so na razpolago druge, morda celo ugodnejše rešitve. V primeru Padeža (oziroma njegovega pritoka Suhorice) je pravzaprav le to gotovo - da ni edina možna izbira in da jih je (bilo) na mizi vsaj pet. Pri vseh so že leta in leta tehtali pluse in minuse, odločitev, kaj izbrati, pa je vedno (bila) politična.

Vsaj navzven župani kažejo vtis, da se znajo pogovarjati, si prisluhniti in mogoče tudi najti rešitev, ki bo napojila vse.

Pred nekaj leti je tako podporo dobila povezava Kraškega, ilirskobistriškega in Rižanskega vodovoda, ki bi skupaj imeli dovolj vode in bi lahko drug drugega napajali tudi ob morebitnih izpadih. Občine so začele zbirati papirje, urejati služnosti, 50 milijonov evropskih evrov je čakalo. A kar naenkrat je bilo treba (politično?) projekt opustiti.

Po lanskem trepetu, da bo rižanski vodni vir onesnažil kerozin, se je Istra ozrla proti Malnom in si jih izbrala za svoj vodni vir.

Pred nekaj tedni pa se je okoljsko ministrstvo odločilo, da je za to bolj primerna zajezitev Suhorice. Zakaj so izbrali ravno to različico, ki je bila v preteklosti tudi že izločena kot najdražja in z največjim vplivom na okolje, niso utemeljili. Da ima že zbranih največ dokumentov, enostavno ne drži. Kot tudi ne drži, da morajo Istrani kupovati drago vodo pri Kraševcih. Kupujejo jo, to je res, a plačujejo jo skoraj pol ceneje kot občani po Krasu in v Brkinih.

Priložnost, da bi ga pohvalili, ker je po desetletjih cincanja vendarle izbralo eno od možnosti, je ministrstvo zapravilo, ko za mnenje ni prej še enkrat vprašalo tako istrskih kot kraških in brkinskih županov. Vsaj navzven namreč kažejo vtis, da se znajo pogovarjati, si prisluhniti in mogoče tudi najti rešitev, ki bo napojila vse.


Preberite še


Najbolj brano