Če ne bi bilo neodvisnih medijev

Če ne bi bilo neodvisnih medijev, britanska javnost nikoli ne bi izvedela, kako je osebni svetovalec njihovega predsednika vlade v času, ko je vlada zapovedala popolno zaprtje javnega življenja, z ženo in sinom prepotoval 400 kilometrov do posesti svojih staršev. Če ne bi bilo neodvisnih medijev, britanska javnost ne bi mogla spremljati v živo, kako je videti sprenevedanje in manipuliranje visokih vladnih uslužbencev, ko branijo svoje zasebne interese in osebne privilegije. Če ne bi bilo neodvisnih medijev, britanska javnost ne bi imela možnosti slišati protestov na stotine navadnih ljudi, ki so izgubili svoje ljubljene, ne da bi jim stali ob strani pri koncu življenja ali pa se od njih poslovili.

Bes, ki je priplaval na površje, je kot duh iz steklenice. Ko enkrat uide, ga ne moreš več vrniti nazaj. Da bi lahko zdržali te težke čase, so ljudje verjeli, da s svojim dejanjem pomagajo celotni skupnosti. Zdaj pa so izvedeli, da žrtve niso bile enako porazdeljene. Da niso bili vsi v istem čolnu. Zaupanje ljudi je izpuhtelo in vprašanje, kdaj in kako (če sploh) ga lahko oblast povrne nazaj.

Če ne bi bilo neodvisnih medijev, o marsikaterem dogodku ne bi izvedeli zaradi tega, ker nekdo zaradi lastnega interesa želi, da to ostane skrito. Zato jih imamo.

Če ne bi bilo medijev, slovenska javnost nikoli ne bi izvedela, kako so v času krize žrtvovali naše starejše državljane. Kako je nekdo klasificiral ljudi v tiste, ki se jih “splača” zdraviti, in tiste, pri katerih zaradi splošnih okoliščin njihove bolezni to ni smiselno. Če ne bi bilo medijev, ne bi izvedeli, kako je nekdo razvrstil ljudi na tiste, ki so vredni, da živijo, in tiste, ki to niso.

Zame je obraz te krize objava gospe, ki ima v domu za starejše očeta. Očeta, ki potrebuje pomoč za vsakdanje življenje, predvsem pa osebo, ki ljubi, trpi, je srečna ali žalostna. Ki potrebuje tolažilni dotik, besede, skupne spomine. Podoba njenega očeta za plastičnim zaslonom z masko na obrazu je najbolj tragična podoba te krize. Podoba ljubezni in obupa. Umrli zaradi covida-19 niso številke. Gre za ljudi z imenom in priimkom, ki so imeli svojce, svoje želje in upanje. Gre za ljudi, ki so v tem življenju pustili odtis, ne glede na to, koliko se tistim, ki so odločali o njihovih življenjih, to zdi malo vredno. Družba, ki na tak način dela s svojimi najbolj ranljivimi skupinami, je zgubila svojo humanost. Časopis The New York Times je na naslovnici objavil imena vseh 30.000 svojih someščanov, ki so umrli za posledicami virusa. Dal jim je imena, obraze, poklonil se je njihovim življenjem.

Številke in statistiko, vsaj kar zadeva človeška življenja, moramo gledati v kontekstu. Sto je manj kot tisoč in skorajda nič v primerjavi s sto tisoč. Ampak tisto eno življenje je za nekoga ves svet. Če ne bi bilo neodvisnih medijev, o marsikaterem dogodku ne bi izvedeli zaradi tega, ker nekdo zaradi lastnega interesa želi, da to ostane skrito. Zato jih imamo. Da osvetlijo tisto, kar bi lahko za zmeraj ostalo v temi.

V tem tednu je obletnica smrti slovenskega pesnika Srečka Kosovela. Veliko verzov znam na pamet. Kot nekdo, ki je svoje srce nosil na dlani, ki je čutil bolečino časa, v katerem je bolečine bilo preveč, človeško življenje pa tako malo vredno, ta tekst končujem z njegovimi besedami. Tisočkrat oskrunjeno, tisočkrat oskrunjeno moje človeško dostojanstvo. In zatajeno poslanstvo človeka.


Preberite še


Najbolj brano