Vrnitev v prihodnost

Mislim, da nas je kar nekaj takih, ki smo se v drugi polovici osemdesetih let minulega stoletja zabavali ob filmski trilogiji režiserja Roberta Zameckisa Vrnitev v prihodnost.

Natančna zgodba se je sicer izgubila v kdo ve kateri možganski gubi mojega ostrešja, spominjam pa se stroja za potovanje skozi čas, legendarnega avtomobila DeLorean, s katerim se je Dr. Emmet “Doc” Brown pripeljal iz prihodnosti. Pravzaprav je iz prihodnosti priletel. Kolesa je potreboval zgolj za pristanek in za ponovni vzlet. Potreboval je seveda tudi pogonsko gorivo. In kakor se za prihodnost spodobi in česar Trumpov Donald nikoli in nikdar ne bo razumel, gorivo za časovni stroj ni bilo fosilno.

Do boljše prihodnosti nam gotovo ne bodo pomagali posegi v prostor na škodo narave in zdravega življenjskega okolja in tudi ne mediji, ki bodo kot edino zveličavno resnico razglašali tisto, ki pride iz ust velikega vodje.

Energijo za potovanje skozi čas, za premike med sedanjostjo, preteklostjo in prihodnostjo je dobil malone iz vsega, kar je bilo na razpolago v prvem smetnjaku. Od bananinih olupkov in ostankov mekdonaldovega hamburgerja do plastenk in pločevink. Tako je bilo to v prihodnosti, bi pa moralo biti tako ne le v sedanjosti, pač pa tudi v bližnji preteklosti. Vsaj v drugi polovici minulega stoletja in prvi petini sedanjega, ko smo uspeli nakopičili takšne gore odpadkov, da bi se menda vsak od nas, če bi le posedoval en tak Emmetov DeLorean, po mili volji vozil naprej in nazaj skozi čas. In če se malo pošalim, bi najbrž prej zmanjkalo časa kot pa odpadkov oziroma goriva. Gorivo sploh ni problem. Pri potovanju skozi čas, predvsem takrat, ko potujemo v preteklost, je bistveno večja težava lahko ta, da s svojim prihodom in dejanji spremenimo prihodnost do te mere, da je ob vrnitvi sploh ne prepoznamo. In to ne glede na to, ali je šlo za spremembo na bolje ali na slabše. To sta nama v filmih razločno pojasnila tudi Marty McFly in Emmet “Doc” Brown.

Neke vrste časovni stroj je bila tudi pravkar preklicana epidemija, le da je v tem primeru šlo zares. Dogajalo se je po vsem svetu in ne le v studiih Svetegalesa, bolj znanega pod imenom Hollywood, režiser je bil novi koronavirus, producentstvo na vedno bolj čivkaški strani Alp pa so prevzeli fantje in dekleta od fare z Gregorčičeve in menda tudi Nacionalni Inštitut za javno zdravje. A če sta v filmu potovala le Marty in Doc, smo v času epidemije potovali vsi. In nismo potovali enkrat v preteklost in drugič v prihodnost, pač pa smo šli istočasno sem in tja. Ali tja in tja, kakor vam ljubše.

V preteklost smo potovali tako, da smo se manj vozili in precej več hodili in kolesarili. Tako da smo razmislili, ali res moramo vsak dan v trgovino ali lahko morda kakšno od nekoč nujnih stvari tudi pogrešamo. Pa da smo si sami pekli kruh in se morda celo preizkusili v vrtnarjenju in se vsaj malo samooskrbovali. Na koncu, a ne, ker bi bilo najmanj pomembno, smo s spogledovanjem s preteklostjo ponovno spoznali sebe in svojo lastno družino. In to ni majhna stvar.

Ob vseh teh prebliskih preteklosti pa smo bili z eno nogo, ali če želite z nekaj “kliki”, tudi v prihodnosti. Prek telefonskih, tabličnih in računalniških zaslonov smo službovali, prijateljevali, hodili v šolo, obiskovali domače koncertne dvorane in sobne gledališke odre ter brali e-knjige, časopise in revije. S pomočjo svetovnega spleta smo nakupovali najnujnejše in tudi tiste manj nujne življenjske potrebščine. Vprašanje pa je, ali bomo pridobljene izkušnje iz tega hkratnega potovanja v preteklost in prihodnost izkoristili in v sedanjosti postavili temelje za boljšo prihodnost. Si bomo zapomnili, da se svet lahko vrti tudi počasneje? Da lahko marsikatero “življenjsko nujno” stvar brez škode pogrešamo? Da lahko z nekoliko organizacije vse, kar potrebujemo, kupimo med tednom in ne v nedeljo? In, navsezadnje, si bomo zapomnili, da tako imenovani in do onemoglosti opevani in čaščeni evropski način življenja ni samoumeven?

V minulih dveh, treh mesecih smo se lahko prepričali, da ga z lahkoto do temeljev strese že en malo bolj spodoben virus. Da skrajnih vremenskih in navsezadnje tudi družbenih pojavov niti ne omenjamo. Prvi so skoraj že vsakdanji pojav, drugi pa pravzaprav tudi marsikje “visijo v zraku”. Kot Damoklejev meč, le globalnih razsežnosti še niso dosegli. A to seveda ne pomeni, da jih tudi ne bodo. Socialna omrežja so idealno gorivo za ekstremne družbene pojave. Podobno kot sta premog in nafta idealno gorivo za pregrevanje planeta in s tem povezane ekstremne vremenske pojave. Nekoliko poenostavljeno bi pravzaprav lahko rekli, da so socialna omrežja za globalne družbene procese lahko to, kar so izpusti toplogrednih plinov za globalno podnebje.

Naj bo tako ali drugače, potovanja v preteklost so ta hip in bodo najbrž še kar nekaj časa mogoča le v Hollywoodu in Bollywoodu. Da bi na tak način popravljali napake in omogočili boljšo sedanjost in s tem tudi prihodnost, torej ne bo šlo. Lahko pa do boljše ali vsaj znosne prihodnosti pridemo tako, da popravimo sedanjost. A tega ne bomo dosegli ne z zapiranjem meja in z dodatnimi pooblastili vojski, tudi ne z izključevanjem kritične in morda včasih tudi tečne javnosti, s prekrivanjem grafitov, z omalovaževanjem protestov in žaljenjem protestnikov, z zanemarjanjem kulture, znanosti, izobraževanja, zdravstva in celotnega javnega prostora. Do boljše prihodnosti nam gotovo ne bodo pomagali posegi v prostor na škodo narave in zdravega življenjskega okolja in tudi ne mediji, ki bodo kot edino zveličavno resnico razglašali tisto, ki pride iz ust velikega vodje. In ne nazadnje, do boljše prihodnosti ne bomo prišli z nedeljskimi nakupi. Je ni na policah. Skratka, potrebni bodo drugačni dogovori. A časa ni veliko. Prihodnost se bliža hitreje, kot si mislimo.


Preberite še


Najbolj brano