Pričakovani odhod
Odhod Dejana Židana z mesta predsednika trenutno četrte najmočnejše slovenske stranke je bil pričakovan in načrtovan, morda nekoliko presenečata zgolj način in naglica. Ali je bilo res vse tako tovariško, kot prikazujejo akterji, bodo pokazali prihodnji odnosi med Socialnimi demokrati in njihovim nekdanjim predsednikom, da bi se tako zapletlo kot med Mirom Cerarjem in SMC ali Karlom Erjavcem in Desus, pa ni pričakovati.
Židan je že v zadnjih mesecih predsedovanja državnemu zboru, v opozicijskih klopeh pa še bolj očitno, pokazal določeno mero naveličanosti nad politiko. Morda je tudi sam ocenil, da je v politiki dosegel svoj zenit in da SD z njim v glavni vlogi višje ne more. Bazen volilcev zmerne leve sredine v njem ni prepoznal liderja in državnika, zato se je vsaj dvakrat zatekel (in se opekel) k nepreizkušenima novima obrazoma, Miru Cerarju in Marjanu Šarcu. Predvsem pa je vodstvo stranke ocenilo, da je Tanja Fajon oseba, ki ima večje možnosti za izpolnitev ambicioznih ciljev - prevzem oblasti in vodenje vlade.
Morda je tudi sam Dejan Židan ocenil, da je v politiki dosegel svoj zenit in da SD z njim v glavni vlogi višje ne more.
Nekdanja dopisnica nacionalne televizije iz Bruslja je v dveh kampanjah za evropske volitve pokazala veliko potenciala in spretnosti, čeprav marsikdo dvomi, da je sploh možno iz tujine voditi resno politično silo. Vsekakor pa z Židanovim odhodom ne gre pričakovati spremembe v usmeritvi SD, gre za kontinuiteto in “miren prenos oblasti”. Socialni demokrati so s tem dali jasen signal, da se pripravljajo na nove volitve, pred njimi pa se želijo vzpostaviti kot vodilna stranka “antijanša koalicije”.
A bo temeljna dilema tudi za Fajonovo ostala enaka, kot za njenega predhodnika: naj se socialdemokratska barka zasuka bolj na levo ali proti sredini. SD se namreč pogosto znajde v nelagodnem položaju, saj ne more nastopati tako populistično kot Levica, ki prav uživa v svoji opozicijski vlogi, na drugi strani pa je stisnjena s strani dokaj socialno nagnjenih sredinskih skupin. Nevarnost, da se utopi in otopi v liberalni sredini, je velika, ne nazadnje se je s tem soočila v obdobju Boruta Pahorja in po njem. Ker je Tanja Fajon v evropskem parlamentu zagovarjala klasično socialdemokratsko agendo, se kaže, da bo slovenska SD z njo prej iskala volilce na levici kot proti sredini. Odprto ostaja vprašanje, če se ji bo to obrestovalo.