“Istra-živanje” neznanega

Ker je pred nami drugačno poletje, ko najverjetneje ne bomo lahkih nog vandrali po oddaljenih destinacijah, je atipičen vodnik Ne sprašujte za pot: blodnik po Istri pravšnje izhodišče za spoznavanje neznanih kotičkov bližnje hrvaške Istre.

Neklasičen in zelo duhovit popotniški vodnik so zakrivile nekdanja novinarka Dela, pisateljica in prevajalka Agata Tomažič, svetovalka za spletni marketing Tamara Langus in oblikovalka Teja Kleč, ki so se v enem letu podale v obljudene istrske turistične bisere, kot sta na primer Rovinj in Motovun, ki ju sicer najtopleje odsvetujejo, najraje pa so se potikale po neznanih, pristnih, od boga pozabljenih krajih in med drugim iskale tudi slikovite anekdote prebivalcev. Uporabile so drobce pogovorov z natakarji, hotelskim osebjem, biljeterji v muzejih, največ kreativnosti pa so izrazile ob znanih osebnostih, ki so prebivale v določenem kraju.

Agata Tomažič, Tamara Langus, Teja Kleč:Ne sprašujte za pot: blodnik po Istri, Društvo za dolgovezenje, 2019, 237 strani, cena: 26,50 evra

Jovanke so se na Brionih dolgočasile

Najbolj izurjena v pisanju, Tomažičeva, pogosto tudi postreže s šaljivimi in satiričnimi alegorijami na račun slavnih. Med temi najbolj izstopa poglavje Tri Jovanke čakajo Tita ali kje si, Stari?, v katerem hudomušno pričara nekdanji utrip Brionov ter zabijanja časa na otoku, čakajoč na soproga, velikega državnika Tita. Temu pa sledi še zelo šaljiv intervju Klečeve s papagajem Kokijem, enim od mnogih Titovih živih protokolarnih daril, ki so končali na Brionih. Nekaj izvemo tudi o jugoslovanski boksarski ikoni Mateju Parlovu, ki se je po koncu kariere ustalil v Pulju in leta 1979 odprl bife; obstaja še danes, vodi pa ga njegov sin. Spomnijo se tudi velikana svetovnega kiparstva Dušana Džamonje, čigar opus si je moč ogledati v Vrsarju, Pazinu, na Reki in Brionih. Najbolj zanimiv pa je del, ko se dekleta odpravijo v Marušiće po sledeh Františka Čapa. Da, preden se je češki režiser dokončno ustalil v Portorožu, je kar nekaj časa živel v tej vasici v bližini Buj, kjer se je po koncu filmske kariere preživljal z rejo kokoši. Danes je skorajda pozabljen v teh krajih, tisti, ki pa se ga spominjajo, so članicam odprave povedali le, da je bil precej molčeč, sanjalo pa se jim ni o njegovi plodoviti filmski karieri. Danes je na mestu, kjer je nekoč stala kokošja farma, zrasla tako imenovana “kuča za odmor” Casa Bastiani z že obvezno pripadajočim bazenom. Bazeni ob starih “haciendah”, ki že nekaj let rastejo kot gobe po dežju, namreč z Istro nimajo nikakršne zveze, dekleta pa se začuda ob to niso obregnila.

Istri priključile še Reko in Bakar

Knjigo so sicer razdelile na štiri “geografske” enote, poglavja: Zahodno obalo, Zaledje in Vzhodni blok, Istri pa so dodale še Reko in Bakar. Ti mesti, ki sicer nista dela Istre, bi pa po njihovem mnenju tja sodili, so obdelale v poglavju, ki so ga pomenljivo poimenovale Anšlus. Ker imata v blodniku presenetljivo veliko vlogo tehnična in industrijska dediščina mest, so se dekleta prav na Reki (nekdanja podjetja Hartera, Torpedo, Drvo-Export) in v Bakru (koksarna) imela nad čim “naslajati”, nato pa še v Raši, puljskem Uljaniku, muzeju na prostem Traktor Story v Novi vasi ...

Četudi avtorice večkrat zapišejo, da v blodniku bralec ne bo našel klasičnih uporabnih informacij glede pijače, jedače in prenočišča, ni povsem tako. Kar nekajkrat postrežejo namreč s kakšnim kulinaričnim namigom, oceno hotelskih storitev, muzejev ... Obdelale pa so tudi seks turizem v Istri, njegova zibelka pa je v Istrskih toplicah. Preverjeno, so zapisale.

Blizu zaselka Floričići pa se bohoti slap Sopot, ki ni omenjen v blodniku in ni tako oblegan kot Kotli. (Foto: Biljana Pavlović)

---