Upočasnitev že še razumeš, ne pa daljšanja zamud

Nekako smo se sprijaznili z ugotovitvijo, da je novi koronavirus zelo spremenil vsakdanje opravke in ritem življenja. Zatem ko sta svet in z njim Slovenija začasno obstala, poteka vzpostavljanje običajnega življenja in z njim vsakdanjih opravkov veliko počasneje kot pred tremi meseci. Ne gre le za vsakdanja opravila, počasnost in neskončne zamude se kopičijo tudi v zdravstvu - pri zdravljenju in čakanju na pravo diagnozo ter vsakršni začetek zdravljenja. Kar je nevarno. Lahko celo usodno.

Vsi smo morali osvojiti razkuževanje rok pred vstopom v trgovino, lekarno in podobne prostore. Mnogi so celo že razvili navado, da si po plačevanju z denarjem takoj razkužijo ali umijejo roke, ker se bolj zavedajo, da je prav denar ena najbolj umazanih stvari na svetu; na bankovcih virusi preživijo več ur. Prav tako smo se morali navaditi na obvezno nošenje maske, brez katere ne moremo v nobeno trgovino, pošto, banko ... in to na vhodu preverjajo varnostniki ter zaposleni, saj so kazni zelo visoke.

Izgube zdravstvene blagajne verjetno ne bo reševala država s koronaukrepom. Breme bo najbrž prevalila na ljudi in zvišala prispevke za zdravstvo. Kar bo novi udarec za vse, ki že zdaj trepetajo pred izgubo službe, zapirajo espeje, podjetja, delavnice, lokale. In tonejo v revščino.

Privadili smo se tudi vpeljani obvezni medsebojni razdalji vsaj poldrugi meter. Je pa pri tem že zaznati manj doslednosti. Še zlasti po vladni razglasitvi konca epidemije in sprva takojšnjega širokega odprtja meja. Po tej odločitvi je iz ure v uro raslo število tistih, ki prisegajo, da je epidemija le nateg politikov. Mnogi, gre za pisano množico ljudi vseh starosti in poklicev, zatrjujejo, da gre za dobro premišljeno teorijo zarote. Zato z zanemarjanjem priporočil Nacionalnega inštituta za javno zdravje izražajo nezadovoljstvo in jezo zoper celotno dogajanje. Pa tudi zoper NIJZ, ki svoja navodila ne oblikuje vedno kot uporaben priročnik za lajšanje življenja v novih okoliščinah, ampak jih vmes dodatno in ne neutemeljeno otežuje zato, ker si jih izmišljajo pisarniški domnevni strokovnjaki. Ki so očitno odmaknjeni od vsakdanjika, nimajo otrok ali pa so ti že odrasli in so pozabili, kako se odziva malček, desetletnik, najstnik.

Nihče pa pred trgovinami, lekarnami, poštami ... ne more razrešiti pojava, ki ga več nismo vajeni - dolgih vrst z dolgotrajnim čakanjem. Te se ob nujni medsebojni razdalji vijejo po pločnikih, trgih in parkiriščih. Vrste bodo z nami, dokler zoper okužbo ne bo zdravila in cepiva. Postale so trening za živce in potrpežljivost in so najhujša nočna mora za nestrpneže, ki se jim je že pred epidemijo vedno povsod silovito mudilo. Zato se vedno najde kdo, ki bi rad izsilil prednost, kar vsakič izzove jezo in prepir.

Vse obolele, vse potencialne bolnike in tudi bolnikove osebne ter lečeče zdravnike pa zdaj vse bolj skrbijo vse daljše čakalne vrste za prav vse preglede in preiskave. Ker zdravniki vedo, da morajo svoje paciente kmalu po operaciji in drugih posegih nujno znova pregledati, za te kontrole skrbijo, bolnike naročajo in večjih težav ni. Vse hujši problem pa nastaja pri tistih, ki sicer niso označeni za nujne ali zelo hitre, imajo pa prav tako težave z zdravjem, a neznanega izvora, saj jim še noben zdravnik ni uspel postaviti prave diagnoze. Ti bolniki so obtičali in obviseli v vrstah, ki jih je epidemija zamrznila in še podaljšala. Bodo zaradi vseh teh zagat poslej morali dodatno čakati še dva meseca dlje, morda celo še več kot leto ali dve dlje? To povzroča skrb ne le pri obolelih, ampak tudi pri njihovih osebnih zdravnikih.

Nastale razmere skrbijo tudi specialiste, pred katerimi se daljšajo vrste. Radi bi delali več, a zaradi novih razmer zdaj lahko naredijo še manj kot prej. Zaradi varnostnih dodatnih ukrepov velja novi sistem dela v ambulantah: poleg dodatnih zaščitnih oblačil in pripomočkov, ki jih morajo menjavati, morajo za vsakim pacientom dodatno razkuževati opremo in čakalnice. Obvezno morajo poskrbeti tudi, da se bolniki v čakalnici ne srečujejo in tam skupaj ne sedijo. Vse to je poseglo v organizacijo dela in je obravnavo bolnikov oklestilo za dobro tretjino po številu opravljenih pregledov na dan v primerjavi s časom pred epidemijo.

Ob tem ima Slovenija še to smolo, da ima premalo zdravnikov in opreme, naprav in ambulant, da bi lahko zaradi novih razmer odprla dodatne ambulante, z novimi timi in bi tako odpravljala vrste. Čakajoči pa še naprej trpijo zaradi neznanih glavobolov, občasnega šumenja v ušesih, se jim pogosto vrti, jim je slabo, imajo čudne bolečine, ki se vračajo, težko hodijo, jim drevenijo roke, noge ..., a ne vedo, zakaj.

Kar precej zdravnikov in medicinskih sester je zaradi teh zagat pripravljenih dodatno delati v prostem času, a ne morejo, saj razmere niso naklonjene ne njim ne bolnikom. Zdravstvena zavarovalnica je, skupaj z ministrstvom in vlado (ki sprejemata odredbe in navodila) namreč tista, ki kroji delo, ker ga plačuje na podlagi veljavnih pogodb o delu. Pogodbe odrejajo število pregledov, operacij in preiskav, ki jih sme na leto narediti posamezen zdravstveni dom, bolnišnica, zdravilišče, koncesionar. Če jim zavarovalnica ne dodeli dodatnega denarja in dodatka k pogodbi, nihče ne sme dodatno delati, čeprav so popoldne in ob vikendih prostori in oprema večinoma neizkoriščeni.

Zaradi krize po epidemiji zdravstvena blagajna - vanjo vsi plačujemo dajatve za zdravstvo - zdaj že opozarja, da nastaja finančna luknja. Te izgube verjetno ne bo reševala država s posebnim koronaukrepom. Breme bo najbrž prevalila na prebivalce in zvišala prispevke za zdravstvo. Kar bo novi udarec preprostim ljudem, ki že zdaj trepetajo pred izgubo službe, zapirajo espeje, podjetja, delavnice, lokale. In tonejo v revščino.


Preberite še


Najbolj brano