Tovariš Tito ne more umreti
Tito je naš, naj smo mi še zmeraj njegovi ali pa nič več. Če si natočimo čistega vina (seveda rdečega), potem prikimamo: dobro, napisi z njegovim imenom sijejo z vzpetin na več koncih Primorske. Maj ni slab mesec: najprej smo z rdečimi zastavami mahali na praznik dela (zlasti brezposelni), tri dni zatem smo obujali jok, ki je pred 40 leti sledil oznanilu tovariša Terčka, da je umrl prvi med tovariši, zatem smo praznovali dan zmage nad fašizmom in nacizmom, dva dneva prej je minilo 128 let od Titovega rojstva, v ponedeljek pa bo 25. maj, datum praznovanja njegovega rojstnega dne. Tako je, že čez nekaj dni se nam z dnevom mladosti spet ponuja možnost, da ob živce spravljamo ta desne.
Če razmišljate tako, niste na najboljši poti. Skrajneže najdeš povsod, ne manjka jih na nobenem bregu, od njihovega bruhanja žolča pa ni nobene koristi. Tisti trdijo, da je bilo za časa Tita vse krasno in čudovito in najboljše, naštevajo vse mogoče, od zmage partizanov, neuvrščenih in samoupravljanja do sindikalnih prikolic na lepem modrem Jadranu. Mnogi med njimi rajnki režim ocenjujejo z intimnimi merili, pavšalno politologijo in luknjasto zgodovinopisje divje prepletajo z nostalgičnimi spomini na svoja mlada leta. Z onega brega pa streljajo s topovi, vpijejo, kako grozno in strašno in mračno je bilo pod Titovo vladavino, in zbujajo vsaj vprašanje, kako je mogoče, da so sploh preživeli, oni, ki so vedno bili tako zelo svobodoljubni.
Ti v Titu hočejo videti le osvoboditelja, tisti samo diktatorja. Ali ga je res nujno gledati zgolj v profil, bodisi levi bodisi desni, je tako težko uzreti obe njegovi lici?
Prvi v Titu hočejo videti le osvoboditelja, drugi samo diktatorja. Ali ga je res nujno gledati zgolj v profil, bodisi levi bodisi desni, je tako težko uzreti obe njegovi lici? Bil je rdeč, a tudi moder, v demokratičnem svetu cenjen in spoštovan vladar, še posebej v primerjavi z današnjimi nevarnimi karikaturami (Trump je z naskokom prvi, a še zdaleč ne osamljen). Gore zaslug Titu ne odrekajo niti profesionalni zgodovinarji, ki pa ne morejo in ne smejo prezreti njegovih napak, zmot, zločinov. Njegov biograf dr. Jože Pirjevec opozarja, da je bil Tito za osvojitev oblasti in obstanek na vrhu pripravljen seči po vseh sredstvih in v blišču je užival kot monarh. Bil je diktator, ni pa bil hudobnega značaja: “Če berete Stalinovo biografijo, boste videli, da je sovjetski 'gospodar' osebno pregledoval dosjeje ljudi, ki jih je dal zapreti, in na rob dokumentov pripisoval: 'Pretepsti, mučiti, ustreliti ...' Tito tega ni počenjal. Niti ni hotel podpisovati smrtnih obsodb. Kadar je šlo za človeško trpljenje, je premogel določeno sočutje.”
Če trdimo, da je bil diktator, ga še ne enačimo s Hitlerjem, Stalinom, Mussolinijem ... Kakor tudi tisti, ki bodisi vzdržujejo bodisi samo od daleč pozdravljajo njegovo ime na primorskem hribovju, ne častijo povojnih pobojev, dachauskih procesov, Golega otoka, zatiranja svobode na temni strani meseca, ampak negujejo spomin na zgodovinski protifašizem, izrekajo hvaležnost vsem, ki so za nas padli v prejšnjem stoletju, in se s tem simbolom upirajo tako pokvarjenemu zgodovinskemu revizionizmu kakor novodobnemu fašizmu.
Ne sme pa biti Tito orožje za poglabljanje razdora. Se najdejo, ki godejo: ja, ja, napisi naj kar gorijo, da bodo našega Tita videli tudi Italijani, jim bomo že pokazali! Ob letošnjem jubileju ustrelitve bazoviških junakov Bidovca, Marušiča, Miloša in Valenčiča se velja spet spomniti, da so obsojenci že pred 90 leti pred fašističnim tribunalom v Trstu poudarjali, da ne sovražijo Italijanov – tigrovec se bori za svoj narod, ne proti tujemu.
In niti danes ne bi Tita tako zelo pogrešali in obujali, če bi bilo tu in zdaj vse v redu. Pred leti je šel med obiskovalci koncerta Rolling Stonesov v Budvi za med poseben suvenirček: na stojnicah so prodajali najrazličnejše majice, povečini s frisi britanskih rokerjev, na karikaturah še bolj zgubanih. Z obešalnikov pa je žarela tudi strašna majica, kričeče rdeča in z besedami, ki se vijejo okoli Titove podobe. Napis v cirilici oznanja: “Vrati se, sve ti je oprošteno.” Kdor si jo obleče, s klicem, naj se vrne, seveda izkazuje pozitiven odnos do Tita, enako pomembno pa je, kar sledi vejici. Z dodatkom, da mu je vse oproščeno, imetnik majice obenem sporoča, da je Tito nekaj vendarle storil narobe; na grbi ima celo več grehov, če pa mu oproščamo “vse”. A ključna je ugotovitev, da danes še zdaleč ni vse v redu, če pa nazaj kličemo njega, ki smo mu pripravljeni oprostiti vse. Strašna majica za strašne čase.