Osamljeni predsednik v povsem prazni dvorani

Andrej Plenković je bil tisto oktobrsko noč lani skorajda prepričan, da bo on tisti, ki mu bo dobrega pol leta kasneje uspelo. Tisto noč, ki ni bila povsem običajna, je namreč na srečanju evropskih voditeljev poslušal nastop francoskega predsednika Emmanuela Macrona. Njegova teza je bila, da se je treba o zavezujočih odločitvah pogovarjati in sprejemati sklepe v pravem času, času, ki je primeren. Macron je zato vztrajal pri oceni, da Evropska unija ne bo odpirala novih pristopnih pogajanj z državami zahodnega Balkana.

Plenković je prav v tej francoski odločitvi, ki je bila zgolj glasno izgovorjena ocena, ki jo razumejo tudi v Amsterdamu in Berlinu, videl svojo priložnost. Bil je seveda politično razočaran in je francoski odločitvi nasprotoval, toda kljub vsemu je videl rešitev. Hrvaška vlada se je namreč pripravljala na polletno predsedovanje EU in kot nekakšen zaključek dela načrtovala veliko evropsko srečanje maja 2020 v Zagrebu. Z eno samo prav tako prelomno temo o širitvi EU na Balkan, o zapolnitvi tako imenovanega mehkega trebuha Evrope.

Pred dobrim tednom, v sredo, 6. maja, Plenkoviću ni moglo uspeti. Tako skrbno pripravljan Zagrebški sestanek, ki je zaradi nevarnosti novega virusa potekal zgolj kot video-konferenca, je ostal brez resnega ali vsaj politično zanimivega rezultata.

To naj bi bilo zmagoslavje hrvaškega predsedovanja in tudi zahodno balkanskih držav. Na zagrebškem srečanju se bomo morali odločiti, je povedal samo nekaj ur po Macronovem nastopu, ne samo o novi širitvi EU, temveč tudi o metodologiji in dinamiki pogajanj. Zato bomo morali sprejeti zavezujoče sklepe. O tem, da ima Hrvaška možnost oblikovanja nove širitvene politike EU, je bil še bolj kot lanskega oktobra prepričan kmalu po začetku hrvaškega predsedovanja, februarja letos. V Bruslju je imel najprej večerjo s predsednikom Evropskega sveta, novima evropskima komisarjema za širitev in zunanje zadeve ter povabljenimi gosti iz zahodno balkanskih držav.

Pogovarjali so se seveda o širitvi in vsebini načrtovanega velikega zagrebškega sestanka. Plenković procese pristopne tehnologije in izpolnjevanja zahtevnih pogojev za članstvo v EU seveda dobro pozna. Bil je tudi član hrvaške pogajalske skupine v času vlade Jadranke Kosor. Zato je bil njegov optimizem po bruseljski večerji še toliko bolj opazen. Hrvaški je uspelo ponovno oživiti politiko širitve EU, je sporočil svojim sodelavcem. Prav zato bo, je bil še bolj prepričan, načrtovano zagrebško srečanje dobeseden prelom z dosedanjim evropskim širitvenim zastojem. Ocenil je, zlasti po novem srečanju z Macronom in predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen, da je vprašanje širitve EU z državami zahodnega Balkana uspelo ponovno uvrstiti na dnevne rede vlad v ključnih evropskih prestolnicah.

Obudil je tudi idejo o pripravi velikega ekonomskega paketa za podporo gospodarstvom balkanskih držav, ki naj bi ga prav tako promovirali na zagrebškem srečanju. In zdelo se mu je, da bo to zavidljiv uspeh hrvaškega predsedovanja EU in tudi njegova osebna politična zmaga. Pa tudi dobra popotnica njegovi stranki na pričakovanih hrvaških parlamentarnih volitvah. Tako je bilo še zadnje dni letošnjega februarja.

A je bilo letošnjega 6. maja vse povsem drugače. Seveda predsednik hrvaške vlade lanskega oktobra ni mogel vedeti, da bo svet zajela epidemija novega virusa in bo zato ostal brez nastopajočih, kot tudi februarja letos ni bil prav povsem pripravljen na možnost, da v dvorani ne bo zadovoljnih gledalcev. Da bo v veliki konferenčni dvorani, v kateri naj bi se zbrali prav vsi, ki v državah EU odločajo, ostal povsem sam in da predsedniki držav in vlad držav zahodnega Balkana, ki naj bi pogovor o širitvi spremljali, ne bodo zadovoljni in polni dobrih vesti sporočali domov odličnih in prelomnih vesti.

Tako kot so jih pred skoraj dvema desetletjema, 24. novembra 2000, ko je bila na podobnem sestanku, prav tako v Zagrebu, sprejeta posebna deklaracija o širitvi EU. In prav to je Plenković spregledal. Pa seveda ne mislim, da takratne zagrebške Deklaracije ne bi poznal, temveč da je spregledal čas, oziroma da se mu je izmuznila različnost časa. Leti 2000 in 2001 sta bili leti, ko so bile države regije tema vsakokratnih evropskih državniških pogovorov. Predvsem zato, ker se je v skladu z daytonskim mirovnim sporazumom začela organizirati oblast v Bosni in Hercegovini in so iz Sarajeva dnevno prihajala poročila o težavah pri uresničevanju ustavnih rešitev. In še bolj zaradi demokratičnega prevrata v takratni Zvezni republiki Jugoslaviji, odstranitvi Slobodana Miloševića in novi reformski vladi dr. Zorana Đinđića.

V istem času je tudi predsednik Črne gore Milo Đukanović oblikoval načrte o črnogorski osamosvojitvi. Vedelo se je, da bo moralo tudi vprašanje medsebojnih odnosov Srbije in Kosova razmeroma hitro priti na dnevni red. Hrvaška je začela svoje prvo politično obdobje po smrti dotedanjega nespornega vladarja Franje Tuđmana. Pomena dejstva, da je vprašanje stabilnosti in razvoja regije tako visoko med točkami dnevnega reda ključnih evropskih držav, se je zavedal prav Đinđić. Zato je poudarjal, da mora Srbija hitro sprejemati reformske ukrepe. Vedel je, da bodo na evropsko politično mizo lahko hitro prišle nove teme, ki bodo preglasile vprašanja zahodnega Balkana.

Pred dobrim tednom, v sredo, 6. maja, Plenkoviću ni moglo uspeti. Tako skrbno pripravljan Zagrebški sestanek, ki je zaradi nevarnosti novega virusa potekal zgolj kot video-konferenca, je ostal brez resnega ali vsaj politično zanimivega rezultata. Hrvaški predsednik vlade in predsedujoči EU je opravil dobro delo, ko je uvrstil vprašanje širitve med svoje prioritete. Toda pri tem je tudi ostalo. Dokument, ki je bil sprejet, tako imenovana zagrebška deklaracija, termina širitev niti ne omenja več. Ostaja pri najbolj splošnih, praktično nepomembnih omembah, da imajo države zahodnega Balkana evropsko perspektivo. In vse je ostalo brez kakršnega koli pravega odmeva. Zato bi bili krivični, če bi Plenkoviću pripisali zgolj neuspeh. Zagrebški sestanek je kljub vsemu pokazal na dejanske razmere, ko so se najprej ključne države Evropske unije odločile, da je potrebno z novo širitvijo počakati in jo prestaviti najmanj v naslednje desetletje, ter ko so oblasti v posamičnih prestolnicah držav zahodnega Balkana to tudi sprejele. Kot tihi izgovor, da tudi njim ni treba hiteti z občutljivimi reformami.


Preberite še


Najbolj brano