Če ne bom drugega, bom pa kmetom pomagal ...
Pred kratkim je neka mlada, medijsko prepoznavna Slovenka v eni od nacionalnih ženskih revij modrovala, da je prihajajoča kriza pravzaprav velika priložnost. Ker se bo njena branža, šovbiznis, zadnja dvignila na noge, bo čas izkoristila za osebnostno rast in, če ne bo drugega, bo pa šla pač pomagat na kmetijo. Ime in priimek samozavestne mladenke niti nista pomembna, podobno razmišljanje o alternativnih izhodih v sili je zaslediti v tistem deležu prebivalstva, ki jim je skupno vsaj to, da se svojega privilegiranega položaja ne zaveda.
Vendar pa to ne opravičuje pokroviteljskega pogleda na številna dela, za katera domnevno niso potrebne nikakršne kvalifikacije. Delo kmeta bi tako lahko brez težav opravljal tudi nekdo, ki je v najboljšem primeru na balkonu presadil rožico. Da ne bo pomote, nič ni narobe, če človek stika z delom na zemlji ni imel, težava se pojavi, ko ta posameznik misli, da ga bodo kljub temu na kmetiji sprejeli odprtih rok in se ne zaveda, da bo z njim več dela kot koristi. Tovrstno razmišljanje ni omejeno na urbana območja. Ženske v obmejnih krajih imajo drugačno rešitev za morebitno nezaposlenost. “Če bom izgubila službo, bom pa v Italiji 'pucala' ali pa skrbela za kakega starega,” je krilatica, ki se velikokrat pojavlja v pogovorih v zadnjih nekaj desetletjih. Kot da bi bilo čiščenje drugih hiš nekaj najbolj preprostega na svetu, da o negi starejših ljudi niti ne izgubljamo besed.
Tudi takrat so namreč obstajali taki, ki so se bili primorani zaradi krize odpovedati jutranji kavici v bližnji kavarni, a so zadovoljni odkrili, da jim pravzaprav še bolj prija srkanje kave doma.
To, da določen del prebivalstva paleto družbeno manj cenjenih poklicev dojema za izhod v sili, več pove o njih samih kot o dejanski zahtevnosti samega dela, a je hkrati naravna posledica dejstva, da so prav te službe praviloma slabše plačane. Kar je postalo še toliko bolj jasno med obdobjem protikoronskih ukrepov, ko smo kar naenkrat ugotovili, kako pomembno in podcenjeno je delo prodajalk, poštarjev, medicinskih sester ...
Človek bi pričakoval, da se bomo kot družba iz te izkušnje kaj naučili in da se bodo lekcije prenesle tudi na trg dela. Toda dvom je upravičen, sploh če sklepamo iz tega, kar smo se naučili iz ne tako oddaljene gospodarske krize. Malo ali nič.
Kako se je končalo, dobro vemo. Številni so izgubili službe v podjetjih, kjer so delali desetletja, velika podjetja so padla, krivcev nismo nikoli poiskali, banke pa smo pridno dokapitalizirali. Z novo gospodarsko rastjo smo hitro pozabili tudi na vso jezo, frustracije in nepravilnosti, ki jih je najbolj občutil tisti del prebivalstva, ki pogosto ostaja preslišan. Tako v času debelih kot v času suhih krav.
Zato se danes, ko že slišimo privilegirane posameznike, ki govorijo o izkoriščanju potencialov med krizo, naježimo. Tudi takrat so namreč obstajali taki, ki so se bili primorani zaradi krize odpovedati jutranji kavici v bližnji kavarni, a so zadovoljni odkrili, da jim pravzaprav še bolj prija srkanje kave doma. Ali pa so vsi navdušeni začeli odkrivati lepote Slovenije, ker so se morali odpovedati potovanju na Šrilanko.
Ko se je pričelo obdobje karantene v Združenih državah Amerike, so hollywoodski zvezdniki s Superžensko Gal Gadot na čelu zlepili nekakšen kolaž Lennonove uspešnice Imagine. Smešno je bilo opazovati najbogatejše ljudi na svetu, kako zdolgočaseno v svojih, več milijonov vrednih dvorcih “sanjajo boljši svet brez lakote, pohlepa, združeni kot eno.”
Kot da sami ne bili del problema in da ni že dolgo jasno, da je nekaj močno narobe s svetom, v katerem nekdo, pa naj bo to še tako nadarjen igralec, športnik ali politik, za svoje delo prejema milijone, drugi pa s svojim delom ne more preživeti. Ali, kot je lepo povedal Mlakarjev Pepi Žbaradorija: "Du takrat ku jest Žbaradorija Pepi. En bot ne bom jemu lih tolkor u žepi, lih tolkor ku jemaju uni tam gor, ma mi je prou žal, ma do takrat na svjeti na ba nč prou.”