Kocka je padla ... z mize
Goriško bo zajela gospodarska ujma neslutenih razsežnosti, zato celo Slovenijo kličemo na pomoč! Poziv novogoriškega župana Klemna Miklaviča je slišati malodane apokaliptično. Prvi mož novogoriške občine tudi sicer rad uporablja močne, slikovite besede ali besedne zveze, ki kdaj zvenijo pretirano dramatično. A tokrat ima prav, ko poudarja, da Goriška tudi po odpravi ukrepov zaradi epidemije koronavirusa ne bo več takšna, kot je bila doslej. Pravzaprav se bodo takrat prave razsežnosti koronakrize šele začele kazati. Podoba bo vse prej kot rožnata.
Navezanost Nove Gorice na Italijo je razumljiva. In ni stvar zadnjega desetletja, dveh, ampak korenini dlje v preteklosti, v času odpiranja meje, ugodnosti za prebivalce ob meji, ki so našli “tržne niše” v sosednji državi. Ta navezanost je za Novo Gorico hkrati blagoslov in prekletstvo.
Opozorila, da je blišč varljiv, so ves čas prihajala in jasno kazala, da je skrajni čas za plan B, izhodno strategijo za čas, ko se bo dolce vita končala.
Blagoslov je bila v začetku devetdesetih, ko so na Goriškem zaradi zaostrenih političnih in ekonomskih razmer in izgube jugoslovanskega trga klecnili veliki kompleksi, od Vozil do Mebla in številni vmes. Da je Nova Gorica hud gospodarski šok preživela z bistveno manj ranami, gre zasluga bližini meje in znamenitemu “papirju”, sklepu ministrstva za finance, da se lahko v Argonavtih na avtomatih izvajajo igre na srečo, ki so jih po naključju sredi osemdesetih našli v predalu. In jih spretno izkoristili. Rodila se je romanca med mestom in igralništvom, ostalo je zgodovina. Igralništvo je korenito preobrazilo mesto in njegove prebivalce, z vsemi vzponi in padci so Hit in posledično storitvene dejavnosti dale odločilen pečat. In da, brez sosednje Italije to ne bi bilo mogoče.
Reči, da je Nova Gorica živela z zlato žlico v ustih, bi bilo pretirano, je pa živela zelo lagodno. Morda preveč. Seveda nikoli ni bilo vse le v kazinojih, nakupovalnih centrih, lokalih, turizmu, ki so bili močno usmerjeni k italijanskim gostom, a so prav ti omogočili stanje relativne brezskrbnosti. Zdi se, da je imel ljubezenski trikotnik Nova Gorica-igralništvo/storitve -Italija učinek pomirjevala. Novo Gorico je zanihal v lahkoten dremež, stanje duha, ko ni treba pretirano misliti na to, kaj bo jutri, ker bo jutri sonce še vedno bleščeče svetilo.
Opozorila, da je blišč lahko varljiv, so ves čas prihajala (mnogi pa zaradi tega odhajali), nenazadnje z gospodarsko krizo pred desetimi leti, ki je hudo oklestila Hit in jasno pokazala, da je skrajni čas za plan B, izhodno strategijo za čas, ko se bo dolce vita končala. Ajdovščina, denimo, ki se ji je sesul velik del gospodarstva, že dolgo sistematično ustvarja razmere za gospodarstvo in podjetništvo ter se obrača še v turizem, kar naj bi poleg obrti in kmetijstva pomagalo razpršenemu razvoju in večji odpornosti na šoke. Nova Gorica je v tem času še vedno pretirano slonela na monokulturi, ki jo poganja italijanski trg.
Da se bo v le mesecu, dveh zgodila pandemija z zaprtimi mejami, Italija pa bo v kolapsu, ni bilo moč z gotovostjo vedeti. Prevelika izpostavljenost pa je Novo Gorico ujela s spuščenimi hlačami. Milijoni koncesijske dajatve, ki jih v prihodnjih letih ne bo, brezposelni in socialne stiske, ki se obetajo, so nova realnost, s katero se bo treba sprijazniti. Morda ne bo tako hudo, kot se zdi, a nedolžno ne bo. Poziv državi, naj za premostitev krize regiji zagotovi poseben davčni status in razvojno pomoč, da bo prestrukturirala gospodarstvo, je klic v sili. Ki ga bo država, ki se ne bo ukvarjala le z Goriško, morda slišala in, vsaj delno, uslišala. Morala bi ga.
A glavnino dela mora narediti Nova Gorica sama. Trajalo bo, za ves čas, ki ga je zaradi lastne inertnosti zamudila, bo davek visok. Udarec, kolikor boleč že bo, pa je oziroma bi moral biti priložnost za nov začetek. Tudi s turizmom in igralništvom, seveda, a na trdnejših in širših temeljih. Utegne se namreč zgoditi, da bo zadnja ...